38-letni Jure je s partnerjem svojčas uspešno vodil priljubljeni ljubljanski lokal Bikofe, zatem prav tako priljubljeno Magdo na ljubljanski tržnici, ki pa jo je ob visokih najemninah dokončno pokopala pandemija covida.

Z obema lokaloma je bil pred časom, tako s konceptom in ponudbo pijač kot z interierjem in glasbo, in mnogim Ljubljančanom se še danes toži po njima. Tudi zato se jih morda toliko odpravi na 50 minut dolgo vožnjo v srčiko Notranjske, kjer vas idilična ovinkasta pot vodi čez manjše zaselke, skozi borove gozdičke in čez zelene pašne planjave.

Tam nekje za Cerknico se začne aplikaciji Google Maps mešati in voznika skuša proti Gostilni Cajnarje usmeriti po gozdni poti. Kar nekaj voznikov je že obtičalo tako in so jih morali reševati s traktorji, se zahahlja Jure.

Mladi par jo je v Cajnarje mahnil takoj po zaprtju Magde leta 2021 in tako rekoč čez noč so naredili prepis hiše, nekdanje vaške postojanke, priljubljene med domačini, ki so se tu radi ustavili na šilcu žganega. Jure in Katarina, ki danes del tedna preživita v Ljubljani, konce tedna pa v Cajnarjah (gostilna obratuje od petka do nedelje), sta od samega začetka vedela, da želita streči domačo hrano – nista pa nujno imela znanja, kako ta koncept tudi udejanjiti, glede na to, da nobeden od njiju nikdar ni delal v profesionalni kuhinji.

Na začetku sta jima na pomoč priskočila kuharska mojstra Jakob Pintar (TaBar) in Anže Gorenc, ki sta pomagala pri postavljanju koncepta in okvirnega jedilnega lista, danes Katarina plava v kuhinji sama. Kadar ne ona ne Jure ne vesta, kako pripraviti določen del mesa, ki ga dobita, se po napotke obrneta na kolege gostince kar po telefonu.

Meni spreminjata po navdihu in glede na to, kar dobita od pridelovalcev. Jure pride k mizi kar z majcenim notesnikom, na katerem ima nakracano ponudbo dneva. Hišni namazi, dnevna juha, dimljena postrv, svinjska krača, čufte, ocvrta bikova jajca …

Vinska karta je bolj stalna, natisnjena na ličen retro papir, ponudba izključno vina sonaravne pridelave. Slavček, Štekar, Terpin, Rogovila, Nando, Škerk, Radikon … Drzen nabor, še posebej za te kraje, kjer polovico gostov še vedno sestavljajo okoliški prebivalci. »Res je, pridejo ljudje z odporom do naravnih vin, ampak v ta vina verjamem, zato jih forsiram in zdaj so se tudi gostje to kar lepo navadili piti. Še vedno pa imam na voljo tudi pivo,« razlaga Jure.

»Jaz sem zadnjič bikova jajca poskusil – prva liga!« slišim priletnega domačina, kako razlaga omizju kolegov za leseno, z rdečim karirastim prtom prekrito mizo s šopkom vrtnih cvetlic, ki stoji zunaj. Klientela je resnično pisana in v nekaj urah, ko smo tam, počasi kapljajo motoristi, kolesarji, ljubljanski umetniki, nekdanji redni gostje Bikofeja in slikoviti domačini v opravah, ki nakazujejo, da bi lahko šlo za lovce.

Če je hiša od zunaj videti kot še ena preprosta vaška postojanka z orjaško lipo pred vhodom, daje notranjost vedeti, da je imel prste pri notranji opremi nekdo, ki ve, kaj dela, in je v stiku s sodobnimi trendi. Retro pohištvo sta Jure in Katarina zbrala iz gostiln, ki so se zapirale, stara omarica za točilnim pultom je še od Juretove babice in se danes šibi pod težo najrazličnejših tujih in domačih žganjic.

Ena od prvih stvari, ki jih opazi zvočno malo bolj dojemljiv obiskovalec, je glasbena podlaga v gostilni. Premišljena, dodelana »plejlista« nekoga, ki je očitno veliko časa v svojem življenju posvetil glasbenemu izboru. Ob gramofonu za pultom so nanizane plošče: Otroci socializma, Tom Waits, Ennio Morricone, Johnny Cash, John Coltrane … Tu so tudi stari avtomobilčki, s katerimi so se igrali naši starši, pa stekleni kozarci za vlaganje, danes polni suhih kamilic, zdravilnih rožic in suhih jurčkov.

Tudi knjige na policah v izbah po gostilni so iz nekih drugih časov, namenjene vzbujanju nostalgije – Enciklopedija leksikografskega zavoda, ABC šivanja, romani Mladinske knjige … V enem kotu stoji krasna stara krušna peč, po stenah visijo stare obledele črno-bele fotografije gostilne, kot je bila nekoč, pa stari iztepači preprog, zarjavele podkve in lovska trofeja na sveže prepleskani zeleni steni.

Kontrast prejšnjemu stoletju predstavljajo moderne slike in fotografije sodobnih slovenskih umetnikov z impozantnim predelanim portretom Josipa Broza – Tita Tadeja Vaukmana na čelu. Vse slike so iz Ravnikarjeve galerije iz Ljubljane in jih gostje z umetniško žilico lahko tudi kupijo.

Posoda je zbrana z vseh vetrov – malo od babice, malo od tete, malo iz starinarnic, prikupen mišmaš ličnega porcelana, na katerem Katarina postreže prvo serijo hladnih predjedi – maslo s pečenim kvasom, kozja skuta, fižolov pire z zelišči in fižolovimi »ocvirki«, dimljena postrv in tatar postrvi z ocvirki, goveji jezik. Tisti dan sta bili na meniju dve juhi – kokošja in koprivna.

Pri sestavinah sodelujeta s čim več kmeti in dobavitelji iz okolice, dobrega mesarja sta našla v Cerknici, govedo jemljeta od priznane ekološke posesti Bajer v Starem trgu pri Ložu, večino zelišč in zelenjave pa dobita kar od sosede čez cesto, tudi vse rože, ki krasijo vsak kotiček gostilne.

Pitno vodo jemljeta ob lepem vremenu kar iz bližnjega potoka, kamor hodijo vaščani po vodo že sto let. Voda iz potoka Cerkniščica ima tak sloves, da se ljudje vozijo tudi po pol ure ponjo, zato sta Jure in Katarina pred nakupom sklenila dogovor, da tudi po tem, ko prenovita hišo in odpreta gostilno, domačini še vedno lahko hodijo po vodo čez njuno parcelo.

Dan se je prevešal v večer in Katarina je na mizo, osvetljeno z žarki zahajajočega sonca, postavila še zvrhane krožnike glavnih jedi – še topel slan zavitek s porom, slastna pečena cvetača, postrv v škrniclju z zelenjavo, čufte z gosto paradižnikovo omako in ocvrta bikova jajca z rahlo pikantno majonezo ob strani.

Ni težko razumeti, zakaj je rezervacija v Cajnarjah morda ena najtežje dosegljivih in najbolj zaželenih v Sloveniji ta hip. Kot pravita Jure in Katarina, se je sloves sprva razširil od Magde, po drugi strani pa do Unca ni gostilne, ki bi izstopala. Naval je pogosto tako velik, da se sprašuješ, kako jima uspeva, še zlasti, ker sta sama, imata tudi dojenčka, ona pa še službo v Ljubljani. Kaj je recept za uspeh?

»Kaj pa vem, ljudje, ki prihajajo, pravijo, da so iskali nekaj takega – domače, nepretenciozno, s sproščeno strežbo in fajn glasbo. In včasih posedajo tudi po šest, sedem ur,« razlaga Jure. Skratka, želeli bi si še več Cajnarjev.