Nastavitve zasebnosti

Piškotki

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke.  

Boljša izkušnja za vas

Nam dovolite, da zbiramo anonimizirane podatke o ogledu naših vsebin? Izboljšali bomo vašo uporabniško izkušnjo.

Dovolim
Ne dovolim

Kakovostnejša vsebina

Nam dovolite, da beležimo vaše aktivnosti na tej strani? Tako bomo spoznali vaše interese in vam ponudili tiste zanimivosti in vsebine o slovenskem turizmu, ki vas najbolj zanimajo.

Dovolim
Ne dovolim

Ne zamudite novih vsebin

Nam dovolite, da vam občasno ponudimo oglasne vsebine na drugih spletnih straneh, ki se najbolje ujemajo z vašimi interesi?

Dovolim
Ne dovolim
Zapri obvestilo, s tem dovoljujem uporabo podatkov za vse zgornje namene.

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija (STO) beleži in hrani anonimizirane podatke o moji aktivnosti na www.tasteslovenia.si, ki jih STO uporablja za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje obiskovalcev portala v prihodnje. Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom posredovanja čimbolj kakovostne in zame zanimive vsebine (profiliranje). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.
Ker se Slovenska turistična organizacija trudi pošiljati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo vsebino, bi želela meriti odzive na poslana obvestila. Za boljša in bolj usmerjena obvestila ter prilagajanje nadaljnjih sporočil osebne podatke avtomatsko obdela, analizira, profilira ter ocenjuje zainteresiranost uporabnikov za poslana obvestila.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere sem že predhodno izkazal interes (remarketing). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki. Ker se Slovenska turistična organizacija trudi prikazovati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo oglasno vsebino, bi vas z oglasi želela ponovno obveščati o tematikah, za katere ste že predhodno izkazali interes. Te nastavitve veljajo za oglase, ki jih pokažemo preko storitev podjetja Facebook, vključno z Facebookom in Instagramom, pa tudi preko spletnih aplikacij. V kolikor se ne strinjate z beleženjen in hrambo prikazov prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere ste že predhodno izkazal interes (remarketing), bo vseeno prikazano enako število oglasov, vendar pa za vas morda ne bodo tako zanimivi.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Gostilna Repovž: Nadgrajena vaška gostilna, ki ohranja duh preteklosti

 

Cik-cakasto se vije ozka podeželska cesta do Šentjanža, vasice s 400 dušami na jugo-vzhodu Slovenije, čez gozd, mimo pašnikov, po dolenjskih gričih gor in dol, vratolomno mimo kapelic, hlevov, skednjev, nekih drugih časov, skoraj. Bolj umirjenih.

Ko zagledate cerkveni zvonik, ste že praktično tam. Gostilna Repovž. Ugnezdena med svetim hramom, gasilskim domom, z vasjo na eni strani ter idiličnim razgledom na obdelana polja, gozdove in sadovnjake na drugi.

Grega Repovž, sin chefinje Mete Repovž, eden bolj priznanih sommelierjev pri nas in, kot si sam pravi, deklica za vse v gostilni, nam v kozarce natoči domači cider, ki lepo zaprasketa po grlu. »Bunka« so mu nadeli ime, iz Repovževih jabolk pa jih dela mlajši brat Anže.

Grega Repovž
Foto: Suzan Gabrijan

Repovži že od nekdaj slovijo po svoji gostilni, nekakšni dolenjski inštituciji, katere papirji segajo v leto 1870. Vse od takrat (ali pa že prej) je to poslopje služilo za okrepčevalnico vaščanom, delavcem in popotnikom. Edinokrat, ko je začasno spremenila namembnost, je bilo med turbulentnimi časi druge svetovne vojne, ko so večino vasi Nemci požgali, Repovževa hiša pa je bila ena redkih, ki se je obdržala, zato so vanjo začasno preselili šolo.

Duh preteklosti je dodobra živ, še danes, v povsem prenovljeni in olišpani izdaji Gostilne Repovž, ki se je novembra 2021 odprla z novo podobo, ki pa ohranja ves šarm starih časov in tradicije. Barvna paleta je belo-zeleno-modra, topla, z lanenimi prti na mizah, lesenimi stoli in ubito modrimi lesenimi oblogami po stenah, ki jih krasi vzorčasti zaključek iz stare hiše.

notranjost restavracije
Foto: Suzan Gabrijan

Sto let stara kredenca je zdaj prepleskana na lovsko zeleno, v kotu stoji babičina krušna rezalna mizica, strop so popestrili s starimi košaricami in ribniškimi siti za moko, ki so jih zbrali po hiši, podstrešju in kleti.

Ko si enkrat tu na zimski dan, skoraj ne bi več odšel, tako prijetno toplino oddaja črna litoželezna krušna peč z letnico 1860 (!), v katere razžarjeno srčiko Grega ravno potisne pogačo z zelenjavo, jajcem, skuto in kislo repo. Na srečo lahko dejansko pri Repovžih podaljšate kosilo v večerjo in večerjo v zajtrk brez slabe vesti, saj imajo nad gostilno tudi sobe – in po parih domačih janeževih žganjih, verjemite, pridejo prav.

krušna peč
Foto: Suzan Gabrijan

Gostilna se je po očetovi strani prenašala iz roda v rod, kar pričajo tudi obledele družinske fotografije po stenah, v zadnjih generacijah pa je postala domena žensk v družini – tako je bila že Gregova babica birtovka, dedek pa je skrbel za kmetijo. Ko se je k Repovževim iz Ljubljane priženila Gregova mama Meta, je gostilna ubrala malce ambicioznejšo pot.

Od vaške gostilne je tako postala ena najbolj uveljavljenih (neo)gostiln na Slovenskem, kjer se tradicionalne jedi ter domače in pokrajinske vrhunske sestavine prepletajo s posodobljenimi tehnikami in pristopi. Metina desna roka je danes svakinja Sabina, specialistka za slaščice, medtem ko Metin soprog Jože skrbi za kmetijo.

Ta po impresivnosti in zvestobi sonaravnim pristopom prav nič ne zaostaja za gostilno – razprostira se po 40 hektarih, od tega jih 3,5 zaseda jabolčni sadovnjak s topazom v prvi vrsti in nekaj starimi sortami v drugi. Jabolka so praktično zaščitni znak Repovžev – kar jih ni v ciderju, kar je bolj nedavna pridobitev, so v odličnem domačem jabolčnem kisu, pa v soku, suhih krhljih, jabolčnem žganju, nekakšnem slovenskem calvadosu, in Sabininih sladicah.

Repovži so šli v ekološko pridelavo med prvimi in imajo certifikat danes že 20 let. Praktično vsa zelenjava, ki jo strežejo, je njihova, pa vse žitarice, iz katerih delajo tudi ekološke moke in zdrob, pira in več vrst krompirja, obilico pridelajo tudi sadja in zelišč z bujnega zeliščnega vrta izpred hiše, kjer v sezoni strežejo tudi nadvse romantične zajtrke.

Meta Repovž na vrtu
Foto: Suzan Gabrijan

Pred prenovo je osrednji del gostilne predstavljal točilni pult, ob katerem so na cvičku za 1 evro sloneli vaščani, medtem ko so se gostje iz Ljubljane, Maribora in Zagreba posedli za pogrnjene mize. Repovži so se vedno zavedali, da kot gostilna s tradicijo ne smejo odgnati domačinov in jih preplašiti s sofisticiranimi prijemi »fine dininga« in degustacijskimi meniji.

A z nadgradnjo gostilne so neizogibno prestopili v nek drug razred, tak, ki jih je uvrstil med restavracije, ki jih priporoča Michelin (znak Bib Gourmand), tak, ki jih uvršča med najbolje ocenjene slovenske restavracije po Gault-Millauju, in tak, ki jih je popeljal v klub JRE (Jeunes Restaurateurs d’Europe oz. Mladi gostinci Evrope).

Foto: Suzan Gabrijan

Kako usklajujejo vrhunsko kulinariko, brez da bi izgubili lokalno publiko, domačnost in, no, dušo? Pravzaprav precej brez težav. Kot pove Grega, je cela družina vpeta v vaško okolje in dogodke – pa naj si gre za gasilske veselice, cerkvene praznike ali, navsezadnje, osebje – prav vsi prihajajo iz okolice 3 kilometrov.

Pripravljajo tudi malice za gasilce, prav vedno pa bo na voljo mizica ob vratih za vaškega župnika, ki se še vedno rad oglasi na kozarčku. In tisti vaščani, ki so nekoč sloneli ob pultu, so zdaj zvedavo prestopili tudi prag jedilnice in se, ob posebnih priložnostih, prepustijo tudi degustacijskim menijem.

Pri teh Repovži del menija gradijo na surovini – kar zraste na vrtu, kar imajo na voljo, ali ko dobijo nekaj izredne kakovosti, kot je bil tisti dan resnično izjemen jagenjček s sosednjega hriba. Ta se je ponovil še v jagnječjem raguju za toplo predjed in v trikratni inkarnaciji za glavno, pri čemer so ga del spekli v krušni peči.

jedi
Foto: Suzan Gabrijan

Drugi del menija pa gradijo na starih tradicionalnih jedeh. Tako se ob bolj sodobnih krožnikih vedno znajdejo jedi, brez katerih v tistih krajih ne gre – z ocvirki zabeljen stročji fižol, štruklji v juhi, ajmoht, pa različne interpretacije pogač, esihflajša (tisti dan so bili z njim polnjeni ocvrti krofki), kislega zelja in krompirjeve solate (z vloženimi borovimi vršički!).

Že leta je stalnica Gostilne Repovž res atraktiven asortiman hladnih predjedi, ki jih Gregova sestra Urška zlaga po mizi tako dolgo, da je zapolnjen prav vsak kotiček – krožnik za krožnikom, skodelica za skodelico, očarljiv nabor posode, ki so posrečena mešanica družinske dediščine, pa takih, ki so jih prinesli kar gostje iz svojih starih kuhinj, in sodobnejših, od lokalnih keramičarjev in obrtnikov.

hladne jedi
Foto: Suzan Gabrijan

»S tem izborom skušamo pokazati Posavje, Dolenjsko in, nenazadnje – našo kmetijo,« razlaga Grega, ko postavi pred nas suhe mesnine. Salama je sevniška, duhovit poklon sloviti salamijadi, ki poteka v Sevnici že 60 let, postrežena z domačo gorčico. Bržola je od Društva ljubiteljev suhomesnatih dobrot, divjačinska salama je od Biosinga, veliko jemljejo mesa in suhih mesnin od Kmečke zadruge, ki velja tu za resnično prvovrstno, saj odkupuje od vseh malih kmetov po okolici.

Sevniška govedina je tako obvezen del ponudbe, iz nje pri Repovžu delajo povsem minimalistični tatarec, pri katerem pride do izraza kakovost mesa, in karpačo, ki ga postrežejo s fermentirano redkvico. Postrv je poširana v vinu, kisu in medu, pašteto zajčjih jeter pa postrežejo z naborom vloženih jajčevcev, šalotk, rdeče čebule in čemaževih popkov.

tartarec in druge jedi
Foto: Suzan Gabrijan

Poseben poudarek dajejo tudi na sirih in mlečnih izdelkih, pri čemer so si ustvarili mrežo okoliških dobaviteljev. Kravje sire jim povečini priskrbuje ekološka kmetija Kukenberger iz Trebnjega, ovčje kmetija Urban iz Krmelja, kjer se na osmih hektari pase okoli 50 ovac, bolj »odpičene« ovčje pa kmetija Zagode.

Pri Urbanu so se specializirali predvsem za poltrde sire, zorjene od nekaj mesecev do dveh let, Repovž pa od njih dobiva tudi jogurte in albuminsko skuto, ki zaključuje nabor hladnih predjedi.

Foto: Suzan Gabrijan

Pri žlahtni kapljici Repovževa dobro založena klet s 350 etiketami ponuja praktično vse, kar si zaželite, od bolj klasičnih šampanjcev do pionirjev sonaravne pridelave jantarnih, maceriranih vin iz Zamejstva. A poudarek daje Grega na lokalnih vinih, okoli 80 jih je, saj je trdno prepričan, da je Posavje eden tistih skritih biserov slovenskih vinorodnih pokrajin, ki jih je vredno izpostaviti.

Med tistimi, s katerimi najpogosteje sodelujejo, je Slapšak, kjer se osredotočajo na penine in so se z njimi v zadnjih letih povzpeli v sam vrh. V času, ko so Repovži prenavljali gostilno, so imeli svojo začasno depandanso prav pri Slapšakih, pop-up dvojec pa je bil praktično vsak dan razprodan.

Če Slapšaki gradijo malce bolj mednarodno zgodbo s svojimi mehurčki, ki so morda še najbližji približek šampanjcem pri nas, pa je obisk pri Frelihih bližje dolenjskim tradicijam, naj si bo s pravljično zidanico, kjer poleti sprejemajo goste, ali pa s prvim cvičkom, ki ga je nagradil Decanter.

Grega in vino Frelih
Foto: Suzan Gabrijan

Vinsko klet z več kot stoletno tradicijo po prezgodnji smrti Petra Freliha danes vodi uigrana naveza mati-hči (Veronika in Veronika mlajša), pri čemer si je podjetno dekle, ki želi zapeljati družinsko vinarstvo v biodinamične vode, znanje pridobivala v Franciji in magistrirala v Bordeauxu.

Krivite ženske roke, svež veter ali izkušnje v tujini, ampak klet Frelih je z novo navezo danes ena najbolj vznemirljivih v Posavju. In Posavje je z zgodbami, kot jih pletejo tamkajšnji ponudniki,  absolutno destinacija, na katero velja biti pozoren.

Več butičnih zgodb

Kraški asi: Na rdeči zemlji, med borovci, rušjem in trtami

Kjer je kraška mineralnost preteklost in sodobnost povezala v vrhunsko kulinariko in vina.

Preberite več

Dva brata, pršut in oranžno vino z razgledom na Brda

Naj bo v Medani ali na Plešivem, domačiji Klinec vzameta dih z razgledom, kulinaričnim razvajanjem in svojim vinom.

Preberite več

Domačija med gozdom in reko

Družinska domačija, ki postreže s sezonskimi, domačimi, lokalnimi in pristnimi dobrotami.

Preberite več