Nastavitve zasebnosti

Obvezni piškotki

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke in beleži anonimizirane podatke o moji aktivnosti na www.tasteslovenia.si.  

Statistični piškotki

Nam dovolite, da zbiramo anonimizirane podatke o ogledu naših vsebin? Izboljšali bomo vašo uporabniško izkušnjo.

Dovolim
Ne dovolim

Segmentacijski piškotki

Nam dovolite, da beležimo vaše aktivnosti na tej strani? Tako bomo spoznali vaše interese in vam ponudili tiste zanimivosti in vsebine o slovenskem turizmu, ki vas najbolj zanimajo.

Dovolim
Ne dovolim

Oglaševalski piškotki

Nam dovolite, da vam občasno ponudimo oglasne vsebine na drugih spletnih straneh, ki se najbolje ujemajo z vašimi interesi?

Dovolim
Ne dovolim

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija (STO) beleži in hrani anonimizirane podatke o moji aktivnosti na www.tasteslovenia.si, ki jih STO uporablja za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje obiskovalcev portala v prihodnje. Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom posredovanja čimbolj kakovostne in zame zanimive vsebine (profiliranje). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.
Ker se Slovenska turistična organizacija trudi pošiljati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo vsebino, bi želela meriti odzive na poslana obvestila. Za boljša in bolj usmerjena obvestila ter prilagajanje nadaljnjih sporočil osebne podatke avtomatsko obdela, analizira, profilira ter ocenjuje zainteresiranost uporabnikov za poslana obvestila.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere sem že predhodno izkazal interes (remarketing). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki. Ker se Slovenska turistična organizacija trudi prikazovati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo oglasno vsebino, bi vas z oglasi želela ponovno obveščati o tematikah, za katere ste že predhodno izkazali interes. Te nastavitve veljajo za oglase, ki jih pokažemo preko storitev podjetja Facebook, vključno z Facebookom in Instagramom, pa tudi preko spletnih aplikacij. V kolikor se ne strinjate z beleženjen in hrambo prikazov prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere ste že predhodno izkazal interes (remarketing), bo vseeno prikazano enako število oglasov, vendar pa za vas morda ne bodo tako zanimivi.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Hiša Raduha – pod streho macesnov, gorskih očakov in zvezd

 

Najtežja odločitev v Hiši Raduhi je, katero nastanitev izbrati. Kozolec, hiška na drevesu, stara štala? Vsaka ima svoj čar, svoj draž, svoj značaj. Nič na Raduhi ni generičnega in celo deli, ki so očitno premišljena arhitekturna rešitev kakega trendi ljubljanskega biroja, nosijo tako ali drugače zelo oseben pečat, ki jih loči od še enega alpsko-nordijsko navdahnjenega butičnega hotela več.

Hiša, za katero se čuti, da je družinski projekt, projekt generacij močnih luških žensk, ki so gonilna sila Raduhe že četrti rod. Vsak ambicioznejši od prejšnjega. Hiša Raduha danes je rezultat in akumulacija vsega tega, skupek enot, ki se kot sestavljanka zložijo v eno impresivno celoto, ki pa jo na vsakem koraku preveva občutek intimne domačnosti in topline.

jedilnica
Foto: Suzan Gabrijan

Tudi pri prenovi je bil namreč poustvariti občutek in slog domačij, kot so nekdaj bile. Stene krasijo felci jezersko-solčavske ovce iz kmetije Knez, tla in obroba vodnjaka v preddverju so tlakovana s kamni iz Savinje, orehovi detajli so delo slikarja Mateja Bizovičarja (povezav z umetniki je tu veliko), lesene skulpture in posode pa iz obrtne delavnice Šlanger na robu vasi, krasnega starega ateljeja, ki je od zunaj videti kot še ena vaška lopa, od znotraj pa kot dizajnerski studio, ki bi ga lahko postavili na kako od elitnih svetovnih lokacij.

Jože Strmčnik – Šlanger, ki rezbari iz lokalnega in odpadnega lesa na skoraj sto let stari mašini, najstarejši v Zgornje savinjski dolini, zase pove, da je »samorastnik in samouk«. Z Martino Breznik sodeluje vse od svojih začetkov, njegova vizija »živih« izdelkov pa se lepo sklaplja s filozofijo Raduhe, ki je posejana s Šlangerjevimi deli, poklonom tem edinstvenim krajem.

izdelki iz lesa
Foto: Suzan Gabrijan

Hiška na drevesu se zdi kot ustvarjena za romantično gnezdece, z oknom od tal do stropa in zakonsko posteljo, s katere lahko zrete naravnost v strmo pogozdeno pobočje, ki se dviga iznad levega brega Savinje. Skodle na strehi so narejene iz visokogorskega macesna, ki pridobi tisto značilno sivkasto patino, kot jo imajo planšarije v pogorju nad tremi dolinami, ki sestavljajo Zgornjo savinjsko dolino – Robanov kot, Logarsko dolino in Matkov kot.

Terasa na drevesu je ravno prav velika za mizico za dva na enem koncu in vročo kad na drugem, iz katere lahko pod pravim kotom uzrete žuborečo sinje modro Savinjo pod seboj. Reka, ki definira Luče, ki definira dolino in ki, skupaj z 2.062 metrov visoko Raduho nad njo, definira tudi Hišo Raduho.

Foto: Suzan Gabrijan

Še preden je ta zrasla v eno najlepših butičnih nastanitev pri nas, preden se je restavracija pod taktirko Martine Breznik pridružila elitnemu mednarodnemu gastronomskemu združenju JRE (Jeunes Restaurateurs d’Europe/Mladi gostinci Evrope), je bila hiša, ki jo je Martinin dedek kupil leta 1875, priljubljeni penzion in gostilna, v katero so zahajali gostje iz cele Jugoslavije.

To so bili drugačni časi, Luče so takrat veljale za nekakšno alpsko meko nekdanje skupne države, kjer so vas oglaševali kot eno najlepših, dolino pa kot rajski oddih za vse, ki se želijo naužiti svežega gorskega zraka in izkusiti pravo alpsko pravljico.

pokrajina pri Raduhi
Foto: Suzan Gabrijan

Ni naključje, da so ob vhodu v Logarsko dolino posneli do danes verjetno najbolj prepoznavni jugoslovanski turistični oglas, »Slovenija, moja dežela«, s tistim lipovim listom, ob drevoredu lip, ki razpira pogled na dih jemajočo razglednico pred vami. Neokrnjena zelena dolina, posejana zgolj s peščico kmetij in koč, slap Rinka z mogočno kuliso strah vzbujajočih sten Grintavca, Skute in Ojstrice.

Celo po dvakrat na dan so vozili takrat avtobusi iz Zagreba in Beograda, na njih pa meščanske gospe, ki so preživele tudi po mesec dni tu in se hodile kopat v Savinjo, medtem, ko so bili njihovi možje v službah.

Luče so imele takrat, na vrhuncu turizma, tri gostilne, gostje pa so spali po zasebnih nastanitvah pri domačinih, ki so živeli za sezono. Tu je bil tudi prvi kmečki turizem v Sloveniji. Vojna je vse to spremenila, Logarsko dolino in Luče pa zazibala v sen. Turizem še zdaleč ni izumrl, se pa obiskovalci tudi sredi najvišje poletne sezone precej razkropijo po treh dolinah in gorskih kmetijah, tako da infrastruktura nikdar ne poka po šivih in se še vedno lahko umaknete pred civilizacijo.

vrt
Foto: Suzan Gabrijan

In Hiša Raduha zagotovo mnogim predstavlja ravno to – popolno alpsko idilo za tiste, ki si želijo predvsem miru in odklopa od urbanega, iskanje ponovnega stika z naravo. »Nismo tako razviti in turistični kot recimo Posočje, smo pa morda nekaterim toliko boj zanimivi, ker je tu vse bolj divje,« razlaga Martinina hči Kristina, po poklicu arhitektka.

Njena starša nista pustila, da bi spremenjena družbeno-politična klima ubila posel, zato sta se podjetno obrnila na nove trge in po balkanski vojni začela obiskovati sejme v Franciji. Predvsem tiste, uperjene v ribiški turizem, zaradi česar so za dolgo časa njihovi redni gostje postali ribiči, vedno hvaležna ciljna skupina. Nekateri od njih tako že 30 let prihajajo k Breznikom.

postrežba
Foto: Suzan Gabrijan

Celotna družina je vpeta v posel – Kristinin brat Filip dela kot sommelier, Jaka je zadolžen za tesarska opravila pri hiši, kuhinja ostaja domena Martine in njenega soproga Matjaža, aktivna ostaja tudi Martinina mama Emika, ki je zadolžena za valjanje testenin in likanje snežno belo poškrobljenih čipkastih prtičkov, ki tako lepo krasijo lesene mize osrednje jedilnice.

Martina Breznik, Selišnik Emilija, Jezernik Emilija, XX. Štirje, s srebrno barvo vgravirani podpisi na kuhinjskem otoku. Štiri generacije kuharic v Raduhi. Najstarejša še iz časov, ko so se podpisovale kar z dvema x-oma.

Martina Breznik
Foto: Suzan Gabrijan

Časi so se, jasno, spremenili, z vsako generacijo pa Hiša Raduha raste. Če so nekdaj tu stregli tradicionalne jedi, krepke jedi, ki so jih v gospodinjstvih pastirjev, gozdarjev in kmetov pripravljali po dnevu trdega dela, jedi iz tistega, kar so imeli tisti dan pri roki, je Breznikova, ena od pionirk Slow Food gibanja pri nas, kulinariko v Raduhi rafinirala, prilagodila navadam in potrebam gosta iz 21. stoletja, jo povzdignila in oblikovala v vsakodnevno spreminjajoče se degustacijske menije, ki pa kljub globalnim vplivom ohranjajo pečat kraja.

S sipinim črnilom počrnjeni krapek je postrežen s postrvjo, hrustljavo postrvjo kožo in koromačem, gosti juhi rumene paprike dajejo piko na i sirov keks, kozja skuta, rožmarin in med, na meniju so tudi polži s piro in pinjencem, pa obrnjenik, narejen po starem, nespremenjenem družinskem receptu iz ajdove moke, pire in sladke smetane.

Foto: Suzan Gabrijan

Veliko je mlečnih izdelkov, veliko poudarka na gozdnem nabiralništvu. Pri proteinih se držijo lokalni rib, predvsem postrvi, divjačine in čudovite jezersko-solčavske jagnjetine, a mesto najde tudi meso lokalnih kmetov, od teletine do krškopoljskega pujsa, ki so ga tisti večer postregli s calvadosom, ajdo, korenjem in ohrovtom.

Večina zelenjave prihaja z vrta za hišo in njive Breznikov na koncu vasi, kjer se koleraba in bučke prepletajo z viola cvetovi borage, solata pa z živo oranžno kapucink in ognjiča.

nabiralništvo
Foto: Suzan Gabrijan

Pri vsem ostalem se strogo držijo načela lokalnosti in popolne sledljivosti – redkokje boste na začetku jedilnega lista našli tako pregleden seznam dobaviteljev – kozji mlečni izdelki iz Kmetije Matk v Matkovem kotu, puran iz ekološke kmetije Puran iz Nove Štifte, jagnje s kmetije Knez v Robanovem kotu, jajca iz kmetije Modrak  Lučah, zelišča gojita Maja in Amanda iz Zeliščne vasi Babave v Gornjem Gradu, izdelki iz žita iz Brinečevega kmečkega mlina iz Rečice ob Savinji, celo gin je iz Logarske doline, iz Eko hiše Na razpotju.

»Na meniju je to, kar dobimo v okolici. To, kar je na vrtu tisti trenutek. Ali, kar kateri od pridelovalcev, nabiralcev in kmetov prinese tisti dan v hišo,« razlaga Kristina.

jed v Hiši Raduha
Foto: Suzan Gabrijan

Breznikovi so bili vedno malce pred časom, orali so ledino, ko je šlo za malce bolj luksuzni butični turizem pri nas, ki so se ga lotili že pred več kot 15 leti, še pred boomom glampingov, ki je sledil. Leta 2007 so postavili načrt in ga začeli pospešeno uresničevati, pri čemer nosi vsaka od enot posebno zgodbo. Leta 2010 se je odprl prenovljeni kozolec, verjetno najbolj zaželena namestitev med gosti.

150 let star kozolec je bil z Rečice pri Savinji in so ga hoteli razrezati za drva, a je to leta 2000 preprečil Matjaž Breznik in se ponudil, da ga vzame. Razdrli so ga in prepeljali po kosih v Luče, kjer je kar nekaj let stal brez posebne namembnosti, preden so ga predelali v res atraktivni spalni kozolec, skupaj z visečo mrežo in kadjo pred njim.

Foto: Suzan Gabrijan

Zamisel za hiško na drevesu, ki je zrastla skoraj simultano, se je porodila iz hiške na drevesu, ki so jo imeli Breznikovi otroci na drugem bregu Savinje in kjer so preživeli svoje otroštvo. Staro štalo je Kristinin dedek uporabljal za spravilo lesa, leta 2012 pa se je v novi, osveženi podobi pridružila hiški in kozolcu na »Kozji gasi«, kot poljudno pravijo ulici, ki se vije mimo osrednjega poslopja Raduhe in njene zelenice ob reki.

Koze in kozjereja predstavljata velik delo identitete te krajev. Lučki »bajtnarji«, ki niso imeli v lasti dovolj zemlje, da bi na njej lahko pasli živino in ji nudili kakovostno krmo za zimo, so redili koze (»krave revnih kmetov«). Spomladi so lučki pastirji vsako jutro odvedli koze iz vaških staj, njihova pot se je vila od zgornje do spodnje vasi, ozko cesto na spodnji vasi pa so Lučani poimenovali Kozja gasa.

koze
Foto: Suzan Gabrijan

Danes dobite boljši vpogled v kozjerejo z malce višje perspektive, če se napotite po eni od cikcakastih ozkih cest z doline navzgor, mimo visokogorskih kmetij, od koder Raduha dobiva sir in jogurt in savinjske želodce, mimo pašnikov  s kozami in ovcami, mimo panoramskih točk, označenimi s kipci orlov in dih jemajočimi razgledi na vse tri doline. Tu se čas zares ustavi, zlasti pozimi, ko gospodinje ob kaminih pletejo in vezejo volnene izdelke iz solčavske ovce.

Postanemo pri kmetiji Matk, največji kmetiji v Matkovem kotu, ki ima v lasti celotno dolino, 700 hektarov gozdnih in pašniških površin, cel svet, v resnici. Solčavske koze se tu mešajo s črnimi, še bolj divjimi drežniškimi, cel trop jih je, ki skačejo in se podijo po strmem pobočju. Stari ata Matk prinaša iz kleti, urezane v zemljo, sveže obrisane kolute sira in savinjskih želodcev za turiste, ki se ustavljajo tu na narezku, zeliščni žganjici, razgledu in po novem tudi – sladoledu.

kozji sir
Foto: Suzan Gabrijan

Med zatišnim pandemičnim obdobjem so namreč Matkovi prišli na zamisel izdelave sladoledov iz kozjega mleka, slastnih, kremastih, naravnih, z aromami Logarske doline, gora in tukajšnjih domačij. Posodice prodajajo v lični leseni kašči, mimo katere se občasno pripodi petelin. Pehtran, omin štrudelj, oreh, janežev upognjenec, hruška, lešnik … Poletna uspešnica Matkovega kota.

kozolec
Foto: Suzan Gabrijan

Naslednje jutro nas zbudi žvrgolenje ptic in sončni žarki, ki prodirajo skozi okna kozolca. Stara izrezljana lesena miza pod spalnico je pogrnjena in okrašena z vazo orjaških češnjevih cvetov, Kristina nanjo z ličnega pladnja zlaga domače piškote, skuto, kozji jogurt, jajca, domači pirin kruh z drožmi, marmelado, maslo, sire in mesnine z visokogorskih kmetij.

Bela viseča mreža se ralo ziblje v pozno poletnem vetrcu, v skoraj sinhronem gibanju s krošnjami borovcev, javorjev in jablan v vrtu. Ljubljana, le dobro uro vožnje proč, se zdi tako zelo daleč.

Več butičnih zgodb

Okusi narave pod vršaci Jezerskega

Vstopite v pravljični svet odročnega koščka Slovenije, med vršace in visokogorske kmetije, razpete med Gorenjsko in Koroško.

Preberite več

Butična kmetija v osrčju pohorskih strmin

Dobrodošli v vsakdan na turistični kmetiji, kjer se boste zagotovo počutili kot doma.

Preberite več

Medeno doživetje na obrobju Krakovskega pragozda

Čebelarka, ki se je ozdravila alergije na čebelje pike in razvila butična doživetja v svojem čebelnjaku

Preberite več

Okusite še več!

Spoznavajte zgodbo slovenske gastronomije. Odkrivajte lokalne posebnosti kulinarike in vina.

Preberite več