Ko se iz Zgornje Kungote voziš proti meji, ugledaš na vrhu s trtami poraslega pobočja dve leseni stavbi čistih linij in prostrano, s soncem obsijano teraso pred njima, teraso tiste vrste, kjer se kosilo rado prevesi v večerjo in večerja nazadnje v – zajtrk, saj nekateri gostje rade volje sprejmejo ponudbo, da prespijo v eni od sob nad restavracijo.

Katja, nesojena pravnica, in Gregor, nekdanji nogometaš, v Opoku27, ki sta ga zgradila na temeljih stare vinačije, delata vse sama – on skrbi za vinograde, delo v kleti in kuhinjski del, ona, vedno nasmejana, je srce in duša prostora, tista, ki sprejme goste, jim streže ter jim pripravlja zajtrke in zaboje vina, ki ga kot po pravilu nosijo s seboj po hribu proti vozilom z registrskimi tablicami od Ljubljane do Dunaja.

Njen mariborski naglas je nezmotljiv, pojoč, lase ima spete v igrivo pentljo, ko se s krožniki v rokah urno pomika med mizami in razlaga jedi, ki odražajo regijo in vsebujejo lokalne sestavine. Krožniki se spreminjajo s sezonami, a eden ostaja stalnica iz časov, ko sta Katja in Gregor delala v vinotoču Knappenhof v Eichbergu na avstrijskem Štajerskem – štajerski vitello tonnatto.

Duhovit – in izjemno okusen – krožnik, ki je bil v Knappenhofu tako priljubljen med gosti, da sta ga preprosto morala obdržati. »Sicer bi bil revolt,« se zareži Katja. Namesto teletine Gregor uporabi svinjino, namesto tunine omake pa omako iz prekajene postrvi. Piko na i jedi dajejo ikre postrvi in bučno olje. Smo vendarle v srcu Štajerske in proizvodnje bučnega olja.

V restavraciji strežejo izključno sladkovodne ribe, vse od postrvi in smuča do jesetra in sulca, večinoma jih dobivajo iz Savinjske doline. Na mesnih krožnikih pa se bo znašlo vse od domače govedine in sosedovih pujsov do divjačine.

Vse, kar slišite s terase, je žvrgolenje ptic – in občasen pok ene od hišnih penin (modri pinot ali suhi muškat) ali »firecracker« pet nata zelenega silvanca, ki jih odpira hišni sommelier Jernej. Kadar ne dela v Opoku27, vodi vinske ture po okoliških kleteh.

»Prilagodim se gostu – če mu je ljubša klasika, ga peljem h klasikom. Če ima raje bolj odpičene, radikalne naravne vinarje, ga peljem k njim,« razlaga, medtem pa toči eno zadnjih steklenic maceriranega sivega pinota letnika 2016. Pešpoti med vinogradi ne manjka, pičla dva kilometra proč pa je morda največja turistična atrakcija tega območja – srce med vinogradi v lasti vinogradništva Šerbinek.

Katja pred nas postavi krožnik štrukljev s sezonskim čemažem in skuto, ki jo dela njena sestra Barbara na kmetiji. Kot Katja je tudi Barbara študirala pravo, a se je vrnila na družinsko kmetijo, kjer skrbi za mlečne izdelke, sir, skuto in jogurte, te v Opoku27 uporabljajo v kuhinji in strežejo za zajtrke.

Zajtrka res nočete zamuditi – kremasti jogurti, naravni ali sadni, domača marmelada, domač čemažev pesto, mali kolutki svežega kravjega sira z drobnjakom ali bučnimi semeni, Firbasov gosti hruškov sok, dimljena postrv, ki jo postrežejo s krhlji agrumov in postrvjimi ikrami, in prepeličja jajčka z bližnje kmetije, ki jih zabelijo z bučnim oljem.

V organski posel je vpeta celotna družina, še posebej njuna mama Alenka, za katero se zdi, da je še posebej brez obstanka – medtem ko iz pečice jemlje domač zavitek z rabarbaro, nam razkazuje svojo delavnico, umeščeno v idilično 300 let staro kmetijo, krasijo pa jo stari železni likalniki in okrušeni kmečki lonci na okenskih policah.

Stene so polne vencev iz vejevja ter posušenega cvetja in žitnih klasov, na leseni mizi pa kupi in kupi slame, iz katere dela ekološke slamice kot alternativo tistim iz papirja, ki se tako hitro razcvetijo v pijači. Loti se vsega, kar ji pride pod roko, na primer pletenih jabolk, ki jih nadeva s sušeno poprovo meto, da še dolgo oddajajo pomirjujoč podeželski vonj.

Za goste Opoka27 in vaške gospodinje občasno organizira tečaje ročnih obrti, najdete pa jo tudi na vrtu pred domačijo, na krasni sončni zaplati zemlje, kjer se grmički cvetočih kozmosov mešajo z gredicami solate, redkvic in krompirja. Del pridelka, zlasti zelišča, vsakodnevno roma v Gregorjevo kuhinjo.

Katja in Gregor sta vinogradniški in vinarski posel prevzela od njenega očeta Ivana, ki pa je imel samo svežo linijo. Mladi par pa je ponudbo razširil po svojem okusu, tako sta se poglobila v penine, maceracije (v inoksu ali v gruzijski amfori) in v daljše zorjenje, tako da so vina Leber Vračko, polnjena z imenom Opok27 ob deset let stari črno-beli fotografiji Katje in Gregorja pred staro leseno kaščo, danes precej bolj kompleksna in polna.

Obdelujeta sedem hektarov, in to brez herbicidov, z naravi prijazno pridelavo in ročno trgatvijo. Sort je precej, približno deset, od zelenega silvanca in chardonnaya do traminca in modrega pinota, saj so bili nekoč tukajšnji vinogradi zelo mešani. Delajo tudi svoj vermut, in sicer na bazi sauvignona, kot aperitiv ga strežejo s tonikom.

Ob sončnem zahodu se še vedno včasih s pet natom in dvema kozarcema pod roko napotita na tisti hrib s 300-letno kaščo, s figo in bezgom pred njo ter razgledom, ki ga ne more kupiti noben denar. Vrste brstečih trt na strmih pobočjih, osamljena kmetija in čreda goveda daleč spodaj. Njun naslednji cilj je obnoviti kaščo in štirim sobam nad restavracijo dodati še ločeno butično namestitveno enoto.

»Goste najbolj preseneti – in povsem očara – prav ta blaženi mir, ki ga doživijo tu. Tega danes niso več vajeni, da slišiš samo čričke in ptice in ob kozarcu na terasi opazuješ srne, ki prihajajo na rob vinograda, vse do travnika. Pa krave, ki se pasejo pod nami, in občasno še kak jazbec,« razlaga Katja.

Imata veliko stalnih strank še iz časov, ko sta delala v Avstriji, veliko je tudi strank, ki pridejo zaradi vina. »Vračajo se – čeprav samo na kozarec penine in zaradi razgleda,« Katja pove ponosno. Ob tem doda, da če je slovenska stran meje še pred desetletjem krepko zaostajala za Avstrijci, imamo zdaj prednost prav zaradi tega, ker smo ostali neskomercializirani in pristni, nekaj, kar so mnoge bolj turistično oblegane države nekje po poti izgubile.

»Vedno sva imela zelo osebni pristop, verjetno sem tega vajena še s kmetije. Resnično verjamem v to, da zgradiš celotno zgodbo, pelješ goste tudi v klet, v naš degustacijski prostor, zjutraj pa jim sam postrežeš še zajtrk. Cilj je biti pristen. Tako, da zaradi mene so lahko gostje tudi v kolesarski opremi.«

»Opažam, da ljudje zadnje čase iščejo nekaj drugačnega. Veliko je povpraševanja po glampingu, butični ponudbi … Tudi pandemija covida je pomagala, da so tako domačini kot tujci spoznali Slovenijo in da zdaj vse bolj iščejo oddih v naravi,« še pravi Katja.

Opok27 je bil tisto nedeljo poln do zadnjega kotička, par Leber Vračko pa pravi, da je tako že od lanskega odprtja. Ne oglašujeta se, sloves gre od ust do ust, gostje, predvsem tisti, ki sta jim najpomembnejša gastronomija in vino, pa se radi vračajo.