Nastavitve zasebnosti

Obvezni piškotki

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke in beleži anonimizirane podatke o moji aktivnosti na www.tasteslovenia.si.  

Statistični piškotki

Nam dovolite, da zbiramo anonimizirane podatke o ogledu naših vsebin? Izboljšali bomo vašo uporabniško izkušnjo.

Dovolim
Ne dovolim

Segmentacijski piškotki

Nam dovolite, da beležimo vaše aktivnosti na tej strani? Tako bomo spoznali vaše interese in vam ponudili tiste zanimivosti in vsebine o slovenskem turizmu, ki vas najbolj zanimajo.

Dovolim
Ne dovolim

Oglaševalski piškotki

Nam dovolite, da vam občasno ponudimo oglasne vsebine na drugih spletnih straneh, ki se najbolje ujemajo z vašimi interesi?

Dovolim
Ne dovolim

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija (STO) beleži in hrani anonimizirane podatke o moji aktivnosti na www.tasteslovenia.si, ki jih STO uporablja za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje obiskovalcev portala v prihodnje. Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom posredovanja čimbolj kakovostne in zame zanimive vsebine (profiliranje). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.
Ker se Slovenska turistična organizacija trudi pošiljati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo vsebino, bi želela meriti odzive na poslana obvestila. Za boljša in bolj usmerjena obvestila ter prilagajanje nadaljnjih sporočil osebne podatke avtomatsko obdela, analizira, profilira ter ocenjuje zainteresiranost uporabnikov za poslana obvestila.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere sem že predhodno izkazal interes (remarketing). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki. Ker se Slovenska turistična organizacija trudi prikazovati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo oglasno vsebino, bi vas z oglasi želela ponovno obveščati o tematikah, za katere ste že predhodno izkazali interes. Te nastavitve veljajo za oglase, ki jih pokažemo preko storitev podjetja Facebook, vključno z Facebookom in Instagramom, pa tudi preko spletnih aplikacij. V kolikor se ne strinjate z beleženjen in hrambo prikazov prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere ste že predhodno izkazal interes (remarketing), bo vseeno prikazano enako število oglasov, vendar pa za vas morda ne bodo tako zanimivi.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Vina, rojena pod zvezdami in luninim sojem

Štajerska velikana biodinamike – Aci Urbajs in Božidar Zorjan

Organska anarhija

Organic Anarchy. Organska anarhija. Verjetno ga ni vina pri nas, ki bi že z imenom v resnici povedal vse.

»Vsi mi pravijo, Aci, ti nimaš nobenega koncepta pri vinu. To je dobro. Koncept ti samo postavlja meje in te omejuje. Jaz raje vse prepustim naravi,« razlaga z neverjetno spokojnostjo Aci Urbajs, biodinamični vinar z Rifnika, hriba nad Šentjurjem pri Celju, kjer naj bi bile astralne sile še posebej močne.

Rifnik ima resnično prav posebno energijo – pripišite to zgodovini (tu so odkrili največjo poznoantično naselbino v Sloveniji, vrh hriba pa je bil poseljen skozi vsa ključna zgodovinska obdobja), pripišite lokaciji ali pa pripišite nečemu višjemu, neotipljivemu, kot to počne Urbajs, zagotovo eden večjih posebnežev med vinarji.

S svojo bež laneno srajco, slamnatim klobukom in razpotegnjenim nasmeškom, s katerim vam toči moten eliksir jantarne barve, je pojava, ki jo je tudi na festivalih t. i. naravnih vin, vin sonaravne pridelave, težko spregledati. Etiketa njegove »organske anarhije« je že na daleč prepoznavna, z minimalističnim keltskim križem, letnico, ki je včasih kar na roke popravljena, in pripisom »STOP« (dodanemu žveplu).

Aci Urbajs
Aci Urbajs
Foto: Suzan Gabrijan

Dosledno sledenje naravi

Urbajs je eden od tistih radikalnejših vinarjev – če smatrate popolno sledenje naravi za radikalno, jasno. Ne samo, da svojim vinom ne dodaja prav ničesar, niti žvepla ne, ki je sicer tudi v svetu biodinamičnih vin v majhnih količinah dovoljen, v vino praktično ne posega. Trdno namreč verjame, da vina ne dela vinar, ampak narava. Človek ji pri tem zgolj pomaga, a še to z minimalnimi posegi, kot so naravni preparati v vinogradu, po katerih posegajo biodinamiki, ko skušajo trto zaščititi pred škodljivci, plesnijo, pozebo ali katerimkoli drugim pojavom, proti katerem se t. i. konvencionalni vinarji poslužujejo herbicidov in pesticidov.

Ko se pripelješ na Rifnik k Aciju, se zdi, da se je čas ustavil. Vijugasta, ozka podeželska cesta se vije strmo navzgor, mimo starih jablan in cvetočih grmičkov vrtnic bledo rožnate barve, dokler najprej ne uzreš četverice neukročenih ponijev, ki mulijo po obronkih vinograda, in vrtička pod gozdom, nato pa še lesene hiške, ki je videti kot iz pravljice o Janku in Metki.

Pod njo se pod ostrim naklonom spušča v dolino Acijev miniaturni vinograd, idilična kakofonija trt, sadnih dreves, samoniklih bilk in živali, iz katerega vino potuje v trendovske bistroje po vsem svetu, od Pariza do New Yorka. Morda ga še najmanj poznajo slovenski pivci. Za tuje ljubitelje sonaravnih in oranžnih vin pa je Organic Anarchy že leta pojem. Kot samorog med vini, tako težko ga je najti zaradi omejene količine steklenic, tako zaželen.

Aci Urbajs vino
Foto: Suzan Gabrijan

Vino, v harmoniji astralnih sil

Posede te na leseno klop pred hiško, s katere s pogledom zaobjameš celoten vinograd pod seboj, predte postavi kot kača zavito karafo in brezpeceljni, biodinamični kozarec z astralnim simbolom, ki ga je zrisal s pomočjo kiparja in konceptualista Marka Pogačnika. Podobno kot Joško Gravner, zamejski pionir tovrstnih vin, Urbajs verjame, da je energija v takšnem kozarcu povsem drugačna. Acijevo vino se pije samo iz teh čaš.

Prav počasi pretaka tekočino medene barve v karafo, da se žarki pozno popoldanskega sonca ujamejo v vino in ga še dodatno obžarijo. Pitje tega vina je obred. Pod bujno zeleno krošnjo starega oreha lenobno poležava hišna mačka, nedaleč od nje ležijo odsluženi kravji rogovi, ki jih vinarji, ki se strogo držijo naukov pionirja in teoretika biodinamičnega kmetijstva Rudolfa Steinerja (1861-1925), napolnjene s preparati zakopavajo v svoje vinograde.

vinograd
Foto: Suzan Gabrijan

V prejšnjem življenju bil skandinavski lovec

»Tamle kuham čaj,« pokaže na ostanke kurišča pod drevesom, tik ob njem pa kamen z izklesanim zvezdnim simbolom, eden od mnogih na posestvu. Aci, ki sicer izhaja iz skrajno prizemljene ekonomske profesije, goreče verjame v sile neba in lune, astralno je zanj še korak dlje od biodinamike. »V enem od prejšnjih življenj sem bil vinogradnik, v drugem pa mislim, da skandinavski lovec,« se namuzne in ne pušča nobenega dvoma, da je to res.

Sicer pa – kako ne bi verjel, da ti je bila ta življenjska pot vseskozi začrtana, ko pa je pri gradnji svojega posestva naletel na grobišča staroselcev, za katera je Urbajs prepričan, da sta bila vinogradnika. Da živi dobesedno nad grobišči, mu ne dela težav, z življenjskim ciklom je povsem spravljen in celo ve že, kje bo njegov grob, pod orjaškim kamnom, ki stoji kot oltar umeščen med drevesne korenine na pobočju nad hišo.

Aci Urbajs
Foto: Suzan Gabrijan

Klet pod 500-letno hišo

Morda ni naključje, da tudi njegova klet malce spominja, kot da bi stopal v etruščansko grobnico, v tempelj svečenikov. Do nje vodi dolga pot po gozdu, mimo zapuščenih stoletnih kmetij, mimo starih jablan in goveda, ki se pase pod njimi.

Ob koncu uzreš travnik z razgledom na vasi, ki mejijo na divje Kozjansko, na njem pa 500 let staro leseno hišo, ki bi verjetno v kakem drugem lastništvu konkurirala za muzej, tako pa je »samo« skrajno idilična degustacijska soba. Degustacije, ki bolj spominjajo na meditacije, tam sredi zbledelih nabožnih podob, starih gospodinjskih artefaktov in šopkov sušenega cvetja, ki visijo ob robu lesenih karnis.

Obiskovalce prepusti tej rustikalni idili (»To je zdaj vaš dom«), saj s hčerko Tino zakuri žar pred kletjo in na razbeljeno rešetko polaga debele lesketajoče se goveje zrezke z bližnje ekološke kmetije Jenšterle. V kuhinji soproga Brigita s sinom Žigo meša solato z vrta in dodaja kanček organske anarhije v ajdovo kašo, ki jo kuha na starem štedilniku.

lesena hiša
Foto: Suzan Gabrijan

Meditacija ob degustaciji

Tu ni klasičnega poizkušanja vin, vonjanja in ugotavljanja, ali se čutijo prezreli ringloji v vinu ali marelice – gostje sedijo za omizjem, med prijetnim kramljanjem in obedovanjem pa Aci izmenjaje razlaga o mistiki trikotnika Rifnik-Kalobje-Resevna, kjer ima tudi svoje majcene vinograde, ter toči svoje kernerje, 15 let stari chardonnay, modro frankinjo, Radicall (poklon pokojnemu Stanku Radikonu) in pa povsem divjo zvrst sivega in modrega pinota (»Slaba letina je bila, pa sem kar zmešal oboje,« se zahehlja nonšalantno).

Vina so v odlični formi, tudi tista najstarejša, kljub temu, da ne dodaja niti miligrama žvepla. Vsakič, ko obiščeš Rifnik, ima Aci nekaj novega, vsaka letina presenečenje. Kljub temu trdi, da se počasi poslavlja in posle predaja sinu Žigi – sicer mu nihče prav zares ne verjame, je pa Žiga na trg že dal svoje prvo vino, Žiga, nekakšno rifniško različico cvička, sočnega, živahnega vina s tistim divjim karakterjem, ki ga imajo tudi očetova vina.

Foto: Suzan Gabrijan

Najboljše oranžno vino na svetu je doma pod Pohorjem

Le pol ure vožnje od Acija, še globlje v nedrje Štajerske, na Tinjski gori podobno brezkompromisno vinarsko zgodbo ubira Božidar Zorjan.

Tu, na magmatskih kamninah Pohorja, na obronkih pohorskega pragozda, Zorjan s soprogo Marijo obdeluje 4 hektarje vinogradov, ki dopolnjujejo prostrano, v celoti biodinamično ekološko kmetijo.

Zorjanova vina so med privrženci tovrstnih vin zares zaslovela v zadnjih letih, širšo slavo pa mu je prinesel seznam ugledne vinske revije Decanter, ki je Zorjanov Muškat otonel Dolium, letnik 2016, letos proglasila za najboljše oranžno vino na svetu. S 95 točkami si vrh deli z vinom Graue Freyheit avstrijske kleti Heinrich.

Za Božidarja, nekdanjega policista, se zdi, da ga vsa ta odličja in pozornost nič ne ganejo. Ostaja trdno na svoji poti, brez veliko potrpljenja do tistih, ki dvomijo v tovrstno pridelavo in vina ocenjujejo po šablonah. V naravi šablon ni. »Ljudje smo nepotrebni. Žal to ugotoviš šele na stara leta. Človek je samo del vsega,« se zazre v svoje trte. »Postorimo samo to, kar nujno potrebujemo, vse ostalo je balast.«

Božidar Zorjan
Božidar Zorjan
Foto: Suzan Gabrijan

Pred časom

Zorjan še zdaleč ni novinec na vinski sceni, čeprav ga nekateri šele zdaj spoznavajo. Čeprav se precej več kot o pionirjih biodinamične, ekološke pridelave (oranžnih) vin govori predvsem o Zamejcih na italijanski strani Goriških brd (Gravner, Terpin, Radikon, Princic …), je bil Zorjan v marsičem še celo pred njimi.

Z Marijo sta vinograde in kmetijo podedovala leta 1980 in že po dveh, treh letih sta se usmerila v ekološko pridelavo. Prve steklenice sta pod mentorstvom velikega Stanka Čurina, vinarske staroste v teh krajih, napolnila leta 1986, a imela obilico težav, saj so bili to drugi časi. Časi zadrug, kjer o butičnem vinarstvu ni bilo govora – sistem je stremel k masovni produkciji in veliki obremenitvi trt. Kvantiteta, ne kvaliteta.

Zorjan vinska klet
Foto: Suzan Gabrijan

Tekoče zlato

A Zorjan ni popuščal in je trmasto sledil svoji filozofiji. V času, ko še nihče ni govoril o gruzijskih vinih, vinih, delanih na tradicionalni način v kvevrijih (v zemljo zakopanih glinenih posodah), je leta 1993 iz Hrvaške pripeljal več amfor, bolj kot eksperiment, da bi videl, kaj nastane.

In kar je nastalo, je bilo čisto tekoče zlato. Letnik 1995 označuje za revolucionarnega, revolucionarna pa je tudi njegova univerzalna uporaba amfor. Te namreč pri Zorjanu niso za kletarjenje, ampak za to, da narava v njih naredi vino, kot pove. Konkretno: Obrano grozdje gre s peškami in peclji vred naravnost v amfore, »kot če bi kuhali juho«, je slikovit.

Tam ostane do velike noči, pri tem pa okoli 30 odstotkov izhlapi v zemljo. Danes ima po posesti, pod milim nebom, na skrivnih lokacijah zakopanih sedem amfor, velikih med 500 in 2.500 litrov, povsem prvinskih in golih, niti čebeljega voska ne uporablja za premaz, saj verjame v naravni dnevni vdih in izdih zemlje, brez od človeka ustvarjenih pregrad. Edino njegovo vino, ki ostane samo v sodu, je laški rizling. Vse ostale sorte so v amforah.

Zorjan v naravi
Foto: Suzan Gabrijan

Živali kot del kroga

Božidar ni polovičar. Ko se česa loti, se loti do zadnje podrobnosti, brez krajšnic. Enako je pri biodinamiki. Kot pravi, te ne more biti zares brez živali – konkretno, parkljevcev in prežvekovalcev, zato ima na kmetiji poleg tropa bretonskih ovc Ouessant, ki se prosto pasejo po vinogradih, v obori sredi gozda še srnjad.

Tudi zaradi preparatov, ki jih uporablja v vinogradu, običajno napolnjenih v kravji rog in zakopanih po posesti v sedmih jamah – število sedem je namreč biodinamična stalnica, zato vse poteka v znamenju tega števila. Preparate hrani v zapečateni skrinji v posebni sobi, napolnjeni z rogovi ter sušenim cvetjem in zelišči, sobi, v katero te vinar zaradi rušenja energij ne spusti z mobilnim aparatom.

Za Zorjana je bistvo kmetije, da hrano pridelaš doma, zato so grede nad domačo hišo polne jagod, krompirja, bučk, paradižnika, solate … tam pod figo raste cvetoč dehteč žajbelj, ob njem šop žarečega ognjiča, iz visoke grede pa se kvišku proti nebu vzpenja svetlobni koren, malo poznana rastlina, za katero je starosta biodinamike Rudolf Steiner verjel, da ima višjo energijsko raven in z njo v telo vnašamo svetlobo. V gredice daje za dodatno energijo drevesne štore, saj naj bi šele tako dobili zares polnovredno hrano. Med sprehajanjem po posesti pokaže na deformirani potrojeni orehov plod. »Drugo leto bo več žensk s trebuščki, kar opazujte,« zatrdi.

Zorjan v vinogradu
Foto: Suzan Gabrijan

Trte sredi gozda

Vinograde ima na treh lokacijah, enega celo sredi gozda. »Govorili so mi, da sem nor, da bodo živali vse požrle – a mi niso niti enega grozda. Če ti sprejmeš, da je to del nas, te bo narava začutila. Tako so naši stari starši živeli povsem normalno, danes smo pa zašli,« razlaga. »Narava nikdar ni problem. Narava točno ve, kaj mora narediti.«

Božidar se počasi vzpenja po cvetočih travnikih mimo lovske opazovalnice proti gozdu, sproti mimogrede utrga list koprive in pokaže, kako ga zgladiš in zviješ, da jih lahko sveže ješ, brez, da bi ti opekle prste ali jezik. »Surove so odlične za ženske, ko imajo menstruacijo,« razloži.

Gozdna pot se vije mimo obore s šestimi srnami in jelenom Felixom, ki jih motri nekje od zgoraj, Božidar pa nadaljuje pot globoko v notranjost, kjer ima pohorski gozd z žuborečim potokom s potočnimi raki in bujnim zelenim rastjem ob njem skoraj tropski značaj.

Zorjan vino
Foto: Suzan Gabrijan

Na temeljih Žičke kartuzije

Ni si težko predstavljati, da so tu verjetno svoj čas menihi bližnje Žičke kartuzije iskali stik z naravo in Vsemogočnim. Zorjanova celotna domačija je zgrajena na temeljih enega od sklopov kartuzije, vključno z impresivno, obokano, okoli 250 let staro kletjo z nezmotljivo patino. Tu hrani Zorjan sode, posebne polnitve, tinkture in preparate za naravno zaščito trt – melisa, žajbelj, baldrijan …, se berejo obledeli napisi na stekleničkah, osvetljenih zgolj z brlivkami.

S pipeto izsesa vzorec iz enega od manjših sodčkov – omamen, aromatičen, 20 let star vinjak. »Uganete, kaj je to?« vpraša, ko odpre pokrov drugega soda, iz katerega prijetno, umamijasto zadiši. »Balzamični kis. Letnik 1997. Vmes sem ga nekaj polomil, zato ga moram zdaj ponovno pustiti še za deset let. A saj imam čas, nikamor se mi ne mudi,« se nasmehne z iskrico v očeh.

In končno, k vinu. Živahnemu, a elegantnemu, brez vseh dodatkov, a uravnoteženemu jantarnemu eliksirju. Na etiketi se v svobodni ljubezni prepletata moški in ženski lik kot drevesi s koreninami – on s polnimi, ker na zemljo prinaša kremeno, ona s svetlimi, ker prinaša vodeno in reprodukcijo. Na zadnji strani je prečrtan mobilni aparat. Letnika ni napisanega. »To zaradi sommelierjev nimam, ker si potem zgradijo nekaj pričakovanja, še preden poskusijo,« prhne. »Poleg tega pa – ni slabega letnika. So samo slabi ljudje, ki z vinom ne počakajo.«

Več butičnih zgodb

Lov za istrskim zlatom

Družinska tradicija, ki iz temne prsti skrivnosten gomolj prinese na okusne krožnike.

Preberite več

Pri napojenem medvedu

Mesni izdelki, ki pričarajo pristen stik z naravo in neokrnjene okuse.

Preberite več

Domačija med gozdom in reko

Družinska domačija, ki postreže s sezonskimi, domačimi, lokalnimi in pristnimi dobrotami.

Preberite več

Okusite še več!

Spoznavajte zgodbo slovenske gastronomije. Odkrivajte lokalne posebnosti kulinarike in vina.

Preberite več