Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere sem že predhodno izkazal interes (remarketing). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki. Ker se Slovenska turistična organizacija trudi prikazovati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo oglasno vsebino, bi vas z oglasi želela ponovno obveščati o tematikah, za katere ste že predhodno izkazali interes. Te nastavitve veljajo za oglase, ki jih pokažemo preko storitev podjetja Facebook, vključno z Facebookom in Instagramom, pa tudi preko spletnih aplikacij. V kolikor se ne strinjate z beleženjen in hrambo prikazov prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere ste že predhodno izkazal interes (remarketing), bo vseeno prikazano enako število oglasov, vendar pa za vas morda ne bodo tako zanimivi.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

O chefu

Ker ima domišljijo in se zna igrati, iz vsake sestavine pripravi dober krožnik. Originalen, takšen, kot je tudi sam.

Zelo preprosto je – v 6. razredu si je Marko želel postati kuhar. Še danes je kuhinja tisto okolje, v katerem najbolj uživa. Pravi, da se mu je že takrat zdelo, da bi to lahko počel. Ker obvlada določene spretnosti in ima občutek za to. Tehnične stvari pa mu ne grejo od rok in tudi malo ne uživa, ko mora zamenjati gumo na avtu ali žarnico. Njegova disciplina je ustvarjanje, in če ne bi bil kuhar, bi ustvarjal z nečim drugim. Z rožami ali lesom.

Najljubša jed

Je nima.

Odvisno od priložnosti in tega, kako se počuti. Nikoli si ne želi iste stvari.

Najljubša sestavina

Domišljija

Pripomore k temu, da je lahko nekaj narejeno še boljše.

Marko je perfekcionist in verjame, da gre vedno še malo boljše. Včasih se s kreiranjem novega krožnika ukvarja dva meseca, preden ga ponudi svoji ženi in drugim članom ekipe, včasih tudi gostom, ki jim zaupa. Samo gleda njihove obraze in takoj ve: »Ničesar jim ni treba reči, že po njihovih izrazih vem. Če ni tistega uau, samo pospravim in grem. Naša hrana mora biti nekaj več, ne samo dobra.« Dobro za Marka pač ni dovolj dobro. Ne mara povprečja in ne mara monotonije . Nekoč je delal v gostilni, kjer je vsak dan pripravljal pečenko in pražen krompir, pozimi pa zelje in pečenico. Takrat je skoraj vrgel puško v koruzo. Naredil je izpit za tovornjak, vendar vanj potem nikoli ni sedel.

Foto: Rok Deželak, arhiv Restavracija Pavus

»Včasih se pohecam in gostu namesto dober tek zaželim veliko sreče.«

Markova strast je divja hrana. To so rastline, zelišča in plodovi, ki jih najde v naravi – na travnikih, kjer se redko kosi in ne gnoji, ter v gozdu. S tem se ukvarja že dlje časa in sodeluje z drugimi strokovnjaki. Receptov s tega področja namreč ni, nabor rastlin pa je velik. Njegovo prvo pravilo je, da nikoli ne dela na pamet. Treba je vedeti, ali je rastlina užitna, saj je osnova vedno zdravje. Prebere literaturo, prebrska svetovni splet in se posvetuje z »divjimi« strokovnjaki, kot je Dario Cortese. Ko se prepriča o užitnosti, pogleda, ali je rastlina sploh uporabna. Eksperimentiranje v kuhinji je sestavljeno iz praženja, sušenja in drugih tehnik ter kombiniranja z drugimi surovinami. Včasih uspe, včasih ne. A to mu ne vzame volje. Narava namreč poskrbi za neverjetno ponudbo v vsakem letnem času, zato Marku novih idej nikoli ne zmanjka.

Foto: Rok Deželak, arhiv Restavracija Pavus

Biti kuhar ni samo nekaj romantičnega. V ozadju je veliko dela, vztrajnosti in učenja.

Marko prihaja iz skromne družine s štirimi otroki, iz majhne vasi, v kateri so bile nekoč samo štiri hiše. Življenje je bilo drugačno kot zdaj in možnosti omejene. To dokazuje, da čisto vsak lahko doseže svoje sanje: »Moraš si želeti in rad delati. Nič pa ne pride samo od sebe.« Iz dečka iz vasi je odrastel tako rekoč v »graščaka«, saj kraljuje v svoji kuhinji na G radu Laško. Vmes se je spogledoval tudi s televizijskimi kamerami v kuharskih oddajah, na kar ima lepe spomine. »Postal sem znan in celo tako prepoznaven, da so me ljudje ustavljali, ker so želeli poklepetati z mano. Tako se je polurni družinski sprehod nemalokrat sprevrgel v dvournega.« Zdaj so se stvari umirile, in prav je tako. Pravi, da se ima dobro: »Všeč mi je, da se lahko pogovarjam s svojimi gosti, da se imamo skupaj dobro in da se radi vračajo.«
Z gosti brez težav deli tudi recepte svojih jedi. Razen za pivov ponzu, ta je njegova skrivnost: »Omaka ponzu je močna lokalna zgodba, na katero sem osebno navezan. Pripravljena je po japonskem vzoru in v 95 % sestavljena iz slovenskih surovin. Recept sem razvil čisto sam, nastajal pa je približno pol leta.« To je vse, kar zaupa o omaki, katere ključna sestavina je pivo. Pivo je še ena stalnica v njegovi kuhinji, kar ne preseneča, glede na kraj, v katerem biva. Tako mu je ljubo, da mu je namenil celoten meni, od juhe do sladice – na štiri različne načine pripravljene čokolade s pivom.
»Narediti dobro jed ni težko. Jed, ki pripoveduje zgodbo, simbolizira okolje, je dostopna, da jo lahko gost v vsakem trenutku naroči, da jo zna vsak kuhar pripraviti in da dobavitelji vedno lahko dostavijo sestavine, pa je prava umetnost.« Marko daje prednost znanju: »S talentom se ti nekaj sicer lahko posreči, z znanjem pa uspe vse.«

Foto: Rok Deželak, arhiv Restavracija Pavus