Z grajskim vodnikom in kostumiranimi liki se zgodovinsko popotovanje kakopak začne v Emoni, mestu, ki je v antičnih časih stalo na prostoru današnje Ljubljane. Z rimskim legionarjem in svečenico se srečamo še preden vstopimo v grad, ki ga seveda v času, ko so našemu ozemlju vladali Rimljani, še ni bilo. S svojo pripovedjo in z domačo pogačo z drožmi in hmeljem ter skuto z zelišči nam orišeta čas izpred dveh tisočletij. Ob pripovedi si lajšamo žejo z vinom, ki so ga Rimljani radi obogatili z raznimi začimbami in dodatki, tudi na primer z medom ali poprom.

Pri današnjem vhodu na grad, v stolpu Strelcev, ki ga z lahkoto prepoznate po oknih v obliki ozkih lin za lokostrelce, nas pričaka vitez Jurij. To je tisti vitez, ki mu pripisujejo odrešitev Ljubljane izpod zmajevih krempljev in ognja ter osvoboditev županove Marjetice. Srečanje s tem priljubljenim vitezom pa olepša drugi hod, kjer postrežejo obložen kruh s kranjsko klobaso, gorčičnimi semeni in mikrozelenjem, v kozarce pa natočijo domačega rdečegrajca, ki raste na južnem pobočju grajskega griča v grajskem vinogradu.

Naslednja točka je nekdanji vhod v trdnjavo, ki je bil zelo varovan. Preko dvižnega mostu nad jarkom, ki je danes še delno ohranjen, je bil vhod skozi Peterokotni stolp. Tam nas že čakata cesar Friderik III. Habsburški, ki je dal grad v današnji podobi zgraditi, in njegovo ženo Eleonoro Portugalsko. V njuni družbi nam postrežejo postno jed iz meniške kuhinje: ajdovo kašo z gomoljnato zelenjavo, cvetačno kremo, lešnike in dimljeno postrv. Da pa ne bi z umazanimi rokami segli nad hrano, nam, kot je bilo nekdaj v navadi, ponudijo vrč z odišavljeno vodo, da si operemo roke. Vino nam tokrat postrežejo v kozarcu, ki je kopija tega, ki so ga našli pod ajžlom, grajskim straniščem in je iz zgodnjega novega veka.

Ob spremstvu Napoleonovega vojaka in redovnice bolničarke se sprehodimo od grajske kapele do še enega stolpa, Erazmovega stolpa, kjer že čaka četrti hod: teletina na francosko vižo. Gre za jed, ki je narejena po receptu, ki ga najdemo v Kuharskih bukvah Valentina Vodnika, v prvi kuharski knjigi v slovenskem jeziku, iz leta 1799.

V času kaznilnice je bil jedilnik iz tedna v teden enak, nam je zaupala kaznjenka: od enolončnice z mesom v nedeljah, nato pa zabeljena leča, koruzni zdrob, ričet, koruzni žganci, zabeljen fižol in pred nedeljo še enkrat ričet. Obiskovalcem kulinaričnega doživetja pa v Grajski vinoteki postrežejo s sladko proseno kašo s suhimi slivami in orehi.

Za konec nas na grajskem dvorišču sprejme še Ivan Hribar, najpomembnejši ljubljanski župan, ki je pred več kot stoletjem imel vizijo, da bo Ljubljanski grad enkrat stičišče obiskovalcev, na katerega bo peljalo dvigalo. Ko je leta 1905 kot župan odkupil grad za mesto, si verjetno ni mislil, da bo preteklo skoraj 100 let do uresničitve njegove zamisli. A kdor čaka dočaka, smo si mislili ob zadnjem hodu, ob sladkanju s potico.