Mestece Kobarid, ki leži na zahodu Slovenije, v dolini reke Soče, se lahko pohvali s kar dvema Michelinovima zvezdicama, ki ju je leta 2020 prejela Hiša Franko, restavracija vrhunske chefinje Ane Roš, iz bližnje vasi Selo. Poleg tega se lahko pohvali še s po uradnih evidencah najbolj obiskanim muzejem v Sloveniji, ki je kmalu po odprtju prejel Muzejsko nagrado Sveta Evrope za leto 1993.

In ravno pred Kobariškim muzejem se začne to edinstveno doživetje, saj vas tam pred vhodom pričaka vodnik. Popelje vas skozi zbirko originalnih predmetov muzeja, katerega poslanstvo je varovanje, hranjenje in predstavljanje dediščine t. i. soške fronte, ki se je tu odvijala med prvo svetovno vojno. Na strmih pobočjih doline reke Soče je namreč potekal eden največjih spopadov na gorskem območju v zgodovini človeštva. V 888 dneh je na fronti, dolgi 93 kilometrov, padlo kar 300 000 vojakov štirih različnih veroizpovedi in več kot petnajstih narodov.

Fronta se je končala s t. i. čudežem pri Kobaridu. Gre za zadnjo ofenzivo, 12. soško bitko, ki so jo, za razliko od predhodnih enajstih, začeli vojaki Avstroogrske monarhije. Italijanska vojska je doživela velik poraz, ko je bila potisnjena nazaj k reki Piavi in zato prisiljena k začasnemu izstopu iz vojne. Muzej je znan po tem, da skozi osebne pripovedi protagonistov soške fronte in še posebej znamenite 12. soške bitke na občuten način predstavi kraje, dogodke in ljudi, ki so zaznamovali te težke čase.

Strm, tudi za avto, je vzpon z dna doline na vrh razglednega grebena Kolovrat, kjer je bila pred 1. svetovno vojno meja med Avstro-Ogrsko in Italijo. A pogled z vrha vas bo očaral. Kot na dlani, seveda ob lepih dneh, boste imeli na eni strani Julijske Alpe, okoliško hribovje, smaragdno Sočo, na drugi pa pogled proti Furlanski nižini in Jadranskemu morju.

Na obrambnih položajih, ki so urejeni v enega najlepših čezmejnih muzejev na prostem, vas že pričakuje kostumiran vojak. Popelje vas po labirintu kavern, to so jame, zaklonišča, izklesana v skalnat teren, in mreži strelskih jarkov, ki jih je kot sistem obrambnih črt zgradila italijanska vojska za zaščito pred artilerijskim ali letalskim napadom. Spustili se boste tudi po znamenitem kamnitem spiralnem stopnišču, ki vodi v kaverno.

Med vrhovi ne boste lačni, za na pot boste dobili sendvič s Tolmincem. Sir Tolminc je »kralj teh planin« in spada med izdelke z zaščiteno označbo porekla. Njegovo posebnost zagotavljajo predvsem dolga zgodovina in tradicionalni postopki izdelave, klimatski in drugi naravni pogoji tega območja.

Lahko bi rekli, da se je sirarstvo tod razvilo po naravni poti, saj je bil to nekoč edini način konzerviranja mleka v planinah. In kot so ga pastirji nekdaj vsakodnevno ročno obračali na lesenih policah, kjer mora zoreti vsaj 2 meseca, tako to počnejo pridelovalci danes. Je trdi, polnomastni sir z naravno skorjo, iz kravjega mleka, saj so travniki v tem delu Posočja idealni za rejo goveda. Okus sira je sprva sladek in mlečen, z zorenjem pa postane vedno bolj intenziven in bogat, aromatičen in sladko pikanten.

Prvi zapisi o Tolmincu segajo že v 13. stoletje, ko je bil sir naveden kot plačilno sredstvo za dajatve takratni zemljiški gospodi. Pod imenom “Formaggio di Tolmino – Tolminski sir” pa je prvič zapisan leta 1756 na ceniku za sire v bližnjem mestu Videm.

Razširjenost planinskih sirarn v Zgornjem Posočju je posebnost v slovenskem prostoru, saj se na teh hribih predela kar 90 % vsega mleka, ki se ga pridela in obdela na slovenskih planinskih pašnikih.

S planin se z vodnikom spet spustite v dolino. Poslednja postaja tega doživetja je Sirarski muzej mlekarne Planika. Tu je predstavljena dediščina planin in planinskega pašništva z etnološkimi eksponati, dokumentarnim filmom in rekonstrukcijo planinskega stanu z vso pripadajočo opremo za predelavo mleka. Tudi z opremo za molžo. Da bi začutili, kako zahtevna je pravzaprav molža krave, boste to lahko poskusili. A brez skrbi, krava je lesena in bo mirno prenašala vaše poskuse.

Na ognjišču, ki je bilo stalnica vsakega planinskega stanu, so v odprtem kotlu pastirji počasi segrevali mleko za pripravo sira. Ob zakurjenem ognjišču se boste okrepčali s pastirsko malico: s friko, »sirno župo« in s kobariškimi štruklji. Frika je jajčna jed s sirom, ki spominja na omleto, »župa« pa je seveda juha. Sirovo juho s Tolmincem pripravijo tako, da v vrelo, soljeno vodo dodajo na koščke narezan sir. Posebej skuhajo še jajca, ki jih v krožniku nato pretlačijo z vilicami, čez pa prelijejo juho in jo postrežejo z na kocke narezanim kruhom. Kobariški štruklji, s katerimi presenetijo na koncu, so krepka sladica z orehovim nadevom, zabeljeni z maslom in drobtinami.

Pripoved vojaka s Soške fronte, butično 5-zvezdično doživetje, ki se začne z zgodbo prve svetovne vojne in vas popelje na zelene planine, boste zaključili s sladkim okusom tradicionalnih štrukljev.