Pedrovo, vas duhov, ki z domačo hrano privablja goste s celega sveta

Eko kmetija Toncevi in Domačija Čilčevi

Malo verjetno je, da v Pedrovo pridete po naključju. Ta vasica nad dolino Branice, nedaleč od impozantnega gradu Rihemberk, se zdi pozabljena v času. Do nje vodi strma, ovinkasta slepa cesta, nad katero se bodo obregnili celo tisti, ki obiščejo to vas na Kraškem robu načrtno.

Naselje se prvič omenja v 13. stoletju kot posest gospodov Rihemberških in je v preteklosti slovelo po čudovitih kostanjevih nasadih.

Še na začetku 20. stoletja je vasica na 365 metrih z ne najbolj enostavnimi obdelovalnimi površinami štela 110 prebivalcev, a se je vse spremenilo s prihodom traktorja v te kraje leta 1952.

Kmeti s Pedrovega so postali nekonkurenčni, zato jim ni preostalo drugega, kot da vas zapustijo, pri čemer jih je večina odšla v Istro, kjer so se lotili vinogradništva. Zadnji kmeti s Pedrovega so odšli leta 1976, vas se je spremenila v vas duhov, za njimi so ostale samo še prazne kamnite hiše in zarasle vinogradniške terase.

Na neki točki sta vztrajala samo še dva prebivalca. A v časih vse večje urbanizacije in življenjskega tempa, za katerega se pogosto zdi prehiter in neobvladljiv, kraji, pozabljeni od vseh, zamrznjeni v času, kot je Pedrovo, postajajo vse bolj mikavni.

Tako so dobro ohranjeno vas ponovno začeli naseljevati leta 1992, sprva zgolj vikendaši, danes pa Pedrovo šteje 18 prebivalcev, ki poseljujejo vsega 20 hiš ob cerkvici sv. Duha iz 16. stoletja. Stalno je naseljenih le šest zgledno obnovljenih hiš.

A kljub temu, da življenje tu ni najlažje, saj v vasi še vedno ni vodovoda, zato ima vsaka hiša štirno, poleg tega so zime trše in daljše kot v dolini, dva ponudnika vsemu navkljub vztrajata in sta zgradila izjemni zgodbi, ki danes na Pedrovo vabita ljudi iz vseh koncev sveta.

Da imajo tudi malce bolj zapostavljeni kraji na prehodu med Krasom in Vipavsko dolino svoj čar, sta že pred leti ugotovila zakonca Alenka in Mark Smerajc, ki sta staro babičino hišo v Pedrovem sprva uporabljala kot vikend, leta 2005 pa se sem preselila za stalno.

Ekološko turistično kmetijo Toncevi, poimenovani po starem imenu domačije, sta odprla leta 2010, sprva kot podeželsko namestitev s tremi apartmaji, leta 2014 pa sta posestvu dodala še gostilno potem, ko so gostje vztrajno spraševali, kje lahko v teh krajih tudi kaj pojedo.

Kot povesta, privabiti goste ni bil problem. »Italijani to zvohajo. Tu so bili drugi dan, ko smo odprli, ko še niti table ni bilo,« se spominja Alenka.

In zakonca sta resnično orala led, saj na Pedrovem nikdar ni bilo gostilne in so še danes edini.

»Come va?« »Kako ste?«, pozdravi Mark dva italijanska motorista, ki se usedeta za mizo pod košato murvo ob stari hiši z ljubkimi lesenimi balkončki iz leta 1856, v kateri se je rodila Markova babica. S kamni tlakovano dvorišče, na katerem na lepe sončne dneve posedejo goste, se zdi, da je obstalo v tistih časih, s kamnitim obokanim vhodom, zarjavelimi železnimi piskri za rože, vodnjakom na sredini in razcvetelo glicinijo ob ograji.

Na drugi strani, v na pol pokriti jedilnici, je stara črna kuhinja, kjer še vedno kuhajo jedi izpod peke.

In nihče ni nad tem bolj navdušen kot tujci, ki se zlasti v poletnih mesecih zgrnejo nad Vipavsko dolino in Kras.

»Zelo nezahtevni so. Karkoli postaviš pred njih, so veseli. Navdušeni so nad vsem – razen nad cesto, ki vodi do nas,« se nasmeje Alenka. »Pravzaprav sem bila sprva začudena, da so tako hvalili. Pašta, narezek – za nas je to nekaj najbolj normalnega in vsakdanjega. Ampak ljudje iz mest so verjetno vajeni jesti vse plastično in predpripravljeno, zato je za njih to pravo razodetje, kot tudi to, da ima pri nas vsak svoj vrt.«

Pri Toncevih delajo praktično vse sami, od narezka do kruha, nekaj imajo tudi koz, kar jim zmanjka, jim dobavijo sosedi, povedo ponosno, ko pred nas postavijo orjaški krožnik sira in suhih mesnin – domača panceta, pršut, vratovina, bržola. »Ma, che roba, Mamma mia!«, »Kakšna krasota, mati mila!« evforično vzklikne italijanski motorist ob pogledu na narezek, preden se posveti nazaj svojemu kozarcu vina.

V kuhinji se suka Mark, ki je v gostinstvu že 33 let, pomaga mu sin, v posel pa sta vpeti še najstniški hčerki.

In pri Toncevih so že od začetka razumeli, da manj kot kompliciraš jedi in bolj kot ostajaš zvest tradiciji, bolj bodo gostje zadovoljni.

Na meniju, ki se redno spreminja in odraža sezone na Krasu, se znajdejo goveja juha, domači njoki s šparglji, slastni kozličkov ragu, jota, rebrca, tenstan krompir, domača klobasa, pa rozbif na žaru in svinjski file s pečenim krompirjem ter domači ravioli s kozjo albuminsko skuto in kozjim pršutom na maslu. Krepke, kmečke jedi, ki ti privežejo dušo.

Preprosta gostilniška ponudba je tudi pri vinu – na mizo postavijo lično pletenko, napolnjeno z belim ali rdečim, malvazijo ali teranom. Večinoma strežejo odprta vina od domačinov, čeprav se bo za tiste malce bolj selektivne našlo tudi nekaj buteljk okoliških vinarjev.

Domačija Čilčevi, vrhunski kozji siri s pravljičnim razgledom

Dobesedno ovinek proč, vsega minuto hoje, se znajdete pred drugo vaško atrakcijo – Domačijo Čilčevi, ekološko kmetijo in sirarno, ki jo vodita Borut Kokalj in Tom Ločniškar, še dva, ki sta svoj mali raj našla v mirni, idilični vasici. Od popolnih amaterskih sirarjev sta se v zadnjih letih vzpela v sam vrh najbolj kvalitetnih pridelovalcev kozjih in ovčjih sirov pri nas, h katerima po znanje hodijo pripravniki in prostovoljci z vsega sveta.

Drobnico sta sprva vzrejala zgolj ljubiteljsko. »Začela sva z zaraščeno parcelo, dvema ovcama in dvema kozama, kar je sprva preraslo v 15 glav, 15 glav pa v 30 glav,« se spominja z nasmeškom Borut, ki dela kot biolog v Škocjanskih jamah. »Na tej točki sva se odločila, da bo treba nekaj narediti.«

Tom je tako pustil svojo službo, par pa je šel v lov na novo, večjo parcelo, kjer bi lahko razvila svojo zgodbo. »Na Krasu so bile cene visoke, tu na Kraškem robu pa so bile takrat še nižje. In ko sva našla to parcelo, so naju razgled, mir in atmosfera hitro kupile,« povesta.

Sirarna je uradno postala profesionalna leta 2019 in ravno, ko sta odpirala, se je začel lockdown. A, kot povesta, se je tajming izkazal za odličnega, saj sta dobila veliko lokalnih strank.

Danes imata 150 ovc in koz avtohtonih pasem, ki so najbolj primerne za ekološki ekstremni način paše. Ovce so kraške, istrska pramenka, koze pa drežniške. Te pasme so vse bolj priljubljene, ampak tudi ogrožene.

Drobnica Čilčevih je na pašniku 24 ur, tudi molzejo jih tam. Iz Pedrovega nas Borut popelje še malce višje, na 518 metrov visok vrh Šumka, kjer imata fanta tri sklope pašnikov in premično molzišče z razgledom na Kanin. Za mlečne izdelke je terroir tako ključnega pomena kot pri vinu. Mleku da namreč okus pasma, pašniki, kaj tam raste in s čim se drobnica prehranjuje, mikroorganizmi in, nazadnje, sirar.

Na dehtečih preraslih pobočjih se žilave koze mešajo s kosmatimi ovcami in zvedavimi kravami. Mladiči se skrivajo pod mamicami, divje, svojeglave drežniške koze pa naskakujejo nizkorasla drevesa, si akrobatsko praskajo rogove na vejah in se občasno pomerijo med seboj.

»So kar nasilne, včasih si celo zlomijo kako nogo. Imajo hierarhijo in ko katera od koz oslabi, se stepejo za prevlado,« pojasnjuje notranji svet svoje drobnice Borut.

V višku namolzejo do 120 litrov mleka na dan, kar jim da 12 kilogramov sira. Kot pravita, je to optimalna količina, da se še lahko posvečata sirom, da ima vsak sir svoj karakter in da si še lahko v stiku s strankami.

Delata izključno iz surovega mleka, le pri mladem siru uporabljata pasteriziranega, veliko eksperimentirata, a tudi prisegata na elegantne izdelke, s katerimi skušata prepričati tudi tiste, ki imajo predsodke do kozjih sirov in jogurtov.

Danes imata v ponudbi okoli dvajset različnih izdelkov iz kozjega, ovčjega in mešanega mleka – rikoto, skuto, jogurt, labneh … Izjemni so laktični sirčki iz kislega mleka s čilijem, česnom, grškim senom ali poprom, navdušujejo pa tudi siri s plemenito plesnijo in zorjeni siri, ki odležijo med 2,5 meseca do 6 mesecev.

Čeprav lahko sire Čilčevih kupite na določenih tržnicah in jih imajo v ponudbi nekatere naše najboljše restavracije, jih Borut in Tom največ prodata na lokaciji sami.

In, iskreno, težko si je zamisliti kaj bolj idiličnega kot posedati na dvorišču male domačije, pod vijoličnimi grozdi razcvetele glicinije, z razgledom na pravljični grad Rihemberk in vipavsko gričevje, ko Borut polni leseno desko z mamljivimi sirčki, stare keramične skodelice pa z domačo marmelado iz sadja po okoliških sadovnjakih.

Marelica, jabolko in meta, buča z rožmarinom, bezeg … Gostje z degustacijo dobijo še kozarec vina in nekaj, kar postaja vse bolj dragoceno – popolno spokojnost.

Ali, kot kasneje pove Metka Abram, veteranska galeristka, ki v Pedrovem s soprogom Draganom oddaja Hišo Artes in vodi lokalno izpostavo Galerije Artes: »Naš nadstandard sta tišina in mir.«

Abrama sta galerista že 40 let, v Pedrovo pa sta se iz Nove Gorice, kjer imata matični Artes, preselila leta 2006, prav v iskanju miru. Njun fokus ostaja umetnost, zato v Pedrovem gostita slikarske kolonije, prostrana posest pa je polna modernih umetniških del in instalacij, ki se organsko spajajo z zeleno okolico.

Leseni podest pod staro jablano je prostor, kamor se bolj poduhovljeni gostje umaknejo na jogo in meditacijo, tisti, ki prisegajo na bolj zemeljske užitke, pa na steklenico dobrega lokalnega vina z razgledom.

»Naši gostje so hedonisti, ki se radi umirijo, grejo v osmice, obiskujejo vinarje,« pove Metka, ki stranke rada zjutraj razveseli tudi s košaro, polno izdelkov sosedov Čilčevih. »Tomu in Borutu rečem internet kmeta, a je dejansko prednost, ker ne prihajata s kmetov. To jima namreč daje sposobnost razmišljanja izven okvirov in točno to je tisto, kar bo Pedrovo ohranjalo pri življenju.«