Jesen praznujejo tudi vrhunski chefi iz najboljših restavracij po vsej Sloveniji, ki svoje jedilnike obogatijo z živili iz svoje regije. Ana Roš rada uporabi kakije in radič Goriška vrtnica, Gregor Vračko pa poleg gozdnega jagodičevja uporabi tudi topinambur.

Ne le vrhunski chefi, prav vsa Slovenija še danes udejanja bogato tradicijo nabiralništva. Začne se že spomladi, poleti pa se navdušenje nad svežimi sadeži prav razbohoti. Takrat so najbolj priljubljene borovnice. Iz aktivnega nabiralniškega poletja se leto prevesi v plodov polno jesen, ko so najbolj zaželene gobe vseh vrst.

Jesenski goban je tista najbolj znana in cenjena goba, ki si je želi vsak navdušen gobar v košari in gurman na krožniku. V svojem imenu pa razkriva, kdaj bomo jurčke, kot se jim reče pogovorno, lahko našli. Seveda jeseni! Lahko v gozdu ali pa kar v obliki tradicionalne gobove juhe, v rižoti, s testeninami, z mesom, vložene in še kako. A užitnih gob je seveda precej več in še več je jedi iz gob. Nekaj teh se znajde tudi na krožniku chefinje Ane Roš iz Hiše Franko, leta 2020 in 2021 nagrajene s kar dvema Michelinovima zvezdicama.

Ne gre za filozofijo transcendentalnega tipa, to je dejstvo. Nabiranje kostanja ob klepetu s prijateljico poživi duha in razgiba telo. Romantičen sprehod po mestu je še lepši z merico vročega kostanja v rokah dveh zaljubljencev. Najbolj pa se razživimo s prijatelji na jesenskem pikniku, kjer kostanja pravzaprav nikoli ne zmanjka. Veliko je prireditev na temo kostanja: Kostanjev žur na Žirovskem vrhu, Praznik kostanja v Vitovljah, Kostanjev piknik v bližini Kranja …

V tem času so na meniju tudi kostanjeva juha, kostanjev pire, omake s kostanji, pa še kakšna odlična kostanjeva sladica. Tudi chef Gregor Vračko, ki ustvarja v Hiši Denk, restavraciji z Michelinovo zvezdico, jeseni rad poseže po kostanju.

V vinorodnih krajih je jesen tesno povezana z zadnjimi deli v vinogradih, ki se začnejo s trgatvijo, krono vinogradniškega dela. Zbere se bližnja in daljna družina, prijatelji in sosedi, ki ročno oberejo trte, vmes pa se glasno pogovarjajo, šalijo in tudi zapojejo. V naslednjih nekaj tednih se vinar pogosto zadržuje v kleti in med brbotanjem ter vretjem grozdja že okuša mošt. Sladko kisli mošt je pijača, ki spada nekam med grozdni sok in mlado vino in obstaja le nekaj tednov, prek oktobra.

11. november je tisti dan, ko po izročilu mošt povre in nastane vino. Mlado vino, če smo natančnejši. Martinovanje je v Sloveniji tradicionalno prisoten in med ljudmi zelo priljubljen ljudski praznik, zato se ga brez zadržkov praznuje oba vikenda, pred in po 11. 11. Praznovanja se po regijah razlikujejo, lahko pa vključujejo krst vina, blagoslov mladega vina, obsodbo mošta in/ali rekreativne pohode s kulinaričnimi prvinami.

Tudi drugi jesenski sadeži imajo svoja praznovanja, na primer Praznik kozjanskega jabolka in Praznik kakijev v Strunjanu. Najpogostejše na Štajerskem pa so razne bučarije in bučijade – prireditve, posvečene bučam. Iz pešk največjih, oranžnih buč pa stiskajo temno zeleno olje, Štajersko prekmursko bučno olje z oznako Zaščitene geografske označbe.

Tudi na drugem koncu Slovenije pridelujejo olje, a tu iz oliv, avtohtone istrske belice in drugih sort. Slovensko primorje velja za eno najsevernejših področij, kjer oljka še uspeva, trgatev pa je močno odvisna od vremena, zato je vsako leto ob drugem času. Najpogosteje se pri nas začne proti koncu oktobra. Odlično istrsko oljčno olje je znano po svojem izjemnem pikantnem okusu.

Proti koncu novembra se začne sezona suhega sadja in čas kuhanega vina. Suhi krhlji so naraven vir energije ter zdrav in okusen posladek, toplo vino, obogateno s cimetom, klinčki, tudi janežem, vanilijo, limonino lupino in še s čim, pa nam v hladnem delu leta ogreje prste in duha. Kako tudi ne bi, saj kuhano vino spremlja decembrska praznovanja in tista prava so zunaj. Na okrašenih mestnih ulicah in v soju novoletnih luči, v družbi s prijatelji in družino objeti v vonj cimeta in v pričakovanju novega leta.