Pozimi kraljujejo kislo zelje, kisla repa in mesnine

Zimski čas se kljub krajšemu dnevu in dremanju narave začenja slavnostno. Družinska božična slavja in nato še praznovanje novega leta s poki in bliski naznanijo novo koledarsko leto, začenja pa se tudi koledarska zima. A naj vas hlad ne zavede, zimsko dogajanje je pestro in okusno.

Poprtnik in ostale božične dobrote

Za božič so značilne različne božične jedi, med njimi pa je najbolj slavnostni praznični božični kruh ali poprtnik. Izdelovanje tega okrašenega obrednega kruha ima pri nas bogato dediščino, saj izvira še iz poganskih časov. Poznamo množico poimenovanj, pa tudi različne oblike iz vse Slovenije. Tradicija se nadaljuje še danes, a je v sodobnem času prevladala potica.

Potica, kraljica slovenske gastronomije in simbol slovenske kulinarike, je z različnimi nadevi namazana pogača. V tem letnem času je navadno orehova, medena, makova, rožičeva, lešnikova … Prve omembe te, nekoč predvsem praznične jedi, segajo v 16. stoletje.

Poleg teh dveh značilnih jedi se na božični mizi znajde na Primorskem polenovka na belo. V Ljubljani so tudi postregli s polenovko, a tu s krompirjem in zeljem. V glavnem mestu so nekdaj za božično kosilo po tradiciji pripravili tudi krapa. Med klasične božične jedi spadajo še koline, kot so razne pečenke, žolca in podobno. V zadnjem času je priljubljen pršut.

Mesnine se delajo pozimi

Priprave na zimo se tradicionalno začenjajo že nekoliko prej. S kolinami. Nekdaj pravi domači praznik, v katerem so sodelovali prav vsi člani družine, pa tudi sosedje. S spremenjenimi prehranskimi navadami se je praznovanje kolin nekoliko zmanjšalo, nikakor pa ni izgubilo pomena. Iz mesa na različnih koncih države nastaja kopica različnih mesnih izdelkov, od klobas, pršutov, šunk, zašinkov, pancet, želodcev, pa do obilice suhih klobas in salam, krvavic, larda in bržole. Kar osem različnih slovenskih tradicionalnih mesnin ima znak Zaščitena geografska označba. Ne pozabimo še na žolco, ocvirke in zaseko. Predvsem slednji dve jedi sta izjemno popularni in ju še danes lahko najdete v mnogih shrambah ter hladilnikih po Sloveniji.

Sezonski super živili in ostala zimska zelenjava

Kislo zelje in kisla repa sta osnovi zimske prehrane že stoletja in nekdaj sta bila sestavni del skoraj vsakega obroka. Prvi naj bi s kisanjem zelja začeli prav Slovani. Ti fermentirani jedi sta lahko osnova za juhe, na primer v joti, glavna jed ali priloga, recimo kranjski klobasi. Jedli pa so ju nekdaj tudi z ajdovimi žganci že za zajtrk. V zadnjem času kislemu zelju in repi rečejo kar super živili, saj ugodno delujeta na telo in pomagata pri izločanju strupenih snovi iz telesa.

Pozimi narava ne počiva popolnoma. Na vrtu lahko še dolgo v zimo režemo kar nekaj vrst zelenjave, ki smo jo posadili poleti ali jeseni. Te sorte, ki nam v hladnem zimskem okolju nudijo vitamine in minerale, so, poleg že omenjenega zelja, še različne vrste radiča in zimske zelene solate, med njimi tudi legendarna ljubljanska ledenka, pa ohrovt in brstični ohrovt, motovilec, špinača, rdeča pesa, rumena koleraba, zelena, por in še kaj. Vsa ta živila sestavljajo pomemben del slovenske gastronomske tradicije.

Ena teh tradicij je Bloška kavla ali trojka, enolončnica iz kolerabe, fižola, krompirja in mesa, pa loška smojka, s proseno kašo nadevane in zabeljene kuhane repe. Med legendarne tradicionalne jedi tega časa sodita bujta repa, prekmurska jed z repo, proseno kašo in svinjskim mesom, ter ljubljansko všenat zelje, to je dušeno kislo zelje s proseno kašo. Na Idrijskem je znan smukavc, zabeljena enolončnica iz ohrovta, tudi radiča, repe, zelja in krompirja, na severnem Primorskem pa poštoklja. To je pireju podobna, z naribanim sirom zabeljena jed iz kuhanega krompirja in repnih listov. Na Goriškem pripravljajo k’p’rouc, ohrovtovo enolončnico, in na Vipavskem šelinko, juho iz gomoljev ter listov zelene, zelenjave in svinjskim parkljem.

Pust je čas obloženih miz

Pust naznanja konec zime in hkrati začetek tradicionalnega postnega časa, ki traja 40 dni. A preden se začne post, je čas za praznično kulinariko in bogato obložene mize. Značilne za ta čas so mastne in ocvrte jedi, prednjači ocvrto kvašeno testo v obliki krofov, mišk, koštol, fritol in podobnih izpeljank, kar se odraža tudi v poimenovanjih. Pustna nedelja je ponekod oklicana za debelnico, četrtek pred njo pa se imenuje tudi debeli četrtek. Bistvo zajame tudi slovenski pregovor: »Kdor se za pusta ne naje, bo celo leto stradal.« Osrednje pustne jedi so povezane s svinjskim mesom, lahko svežim ali prekajenim, in z različnimi mesnimi izdelki, ki so pravzaprav značilni za ves zimski čas.

Kdo ima najboljšo?

Marca se poleg dneva žena in materinskega dne, ki ga v Sloveniji praznujemo 25. marca, zgodi dan mučenikov, praznik fantov in mož, ki ga pospremijo tudi tekmovanja za najboljšo salamo, salamijade. Po vsej Sloveniji se v tem času vrstijo številne salamijade, vse pa se je začelo na dan mučencev, 10. marca, davnega leta 1962.

Društvo salamarjev v Sevnici organizira prvo in najstarejše slovensko tekmovanje za najboljše salame, imenovana sevniška salamijada in oklicana za mater vseh salamijad. Posebnost te, ki jo organizirajo od leta 1962 v Sevnici, je, da se je lahko udeležijo le moški. Poleg te pa od leta 1996 Pomurska salamijada v Radencih. Pohorska salamijada v Zrečah pa Braslovška salamijada in še bi lahko naštevali.

Medtem, ko narava drema, praznična doživetja in tradicionalna kuhinja prinašajo toplino in občutek pripadnosti. Šege in navade, nekatere še iz staroverskih časov, bogatijo kulturno dediščino, ta pa se izraža tudi skozi tipično gastronomsko ponudbo.