Nastavitve zasebnosti

Piškotki

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke.  

Boljša izkušnja za vas

Nam dovolite, da zbiramo anonimizirane podatke o ogledu naših vsebin? Izboljšali bomo vašo uporabniško izkušnjo.

Dovolim
Ne dovolim

Kakovostnejša vsebina

Nam dovolite, da beležimo vaše aktivnosti na tej strani? Tako bomo spoznali vaše interese in vam ponudili tiste zanimivosti in vsebine o slovenskem turizmu, ki vas najbolj zanimajo.

Dovolim
Ne dovolim

Ne zamudite novih vsebin

Nam dovolite, da vam občasno ponudimo oglasne vsebine na drugih spletnih straneh, ki se najbolje ujemajo z vašimi interesi?

Dovolim
Ne dovolim
Zapri obvestilo, s tem dovoljujem uporabo podatkov za vse zgornje namene.

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija (STO) beleži in hrani anonimizirane podatke o moji aktivnosti na www.tasteslovenia.si, ki jih STO uporablja za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje obiskovalcev portala v prihodnje. Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom posredovanja čimbolj kakovostne in zame zanimive vsebine (profiliranje). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.
Ker se Slovenska turistična organizacija trudi pošiljati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo vsebino, bi želela meriti odzive na poslana obvestila. Za boljša in bolj usmerjena obvestila ter prilagajanje nadaljnjih sporočil osebne podatke avtomatsko obdela, analizira, profilira ter ocenjuje zainteresiranost uporabnikov za poslana obvestila.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere sem že predhodno izkazal interes (remarketing). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki. Ker se Slovenska turistična organizacija trudi prikazovati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo oglasno vsebino, bi vas z oglasi želela ponovno obveščati o tematikah, za katere ste že predhodno izkazali interes. Te nastavitve veljajo za oglase, ki jih pokažemo preko storitev podjetja Facebook, vključno z Facebookom in Instagramom, pa tudi preko spletnih aplikacij. V kolikor se ne strinjate z beleženjen in hrambo prikazov prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere ste že predhodno izkazal interes (remarketing), bo vseeno prikazano enako število oglasov, vendar pa za vas morda ne bodo tako zanimivi.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dva brata, pršut in oranžno vino z razgledom na Brda

 

»No pizza, no Coca Cola, no pommes frites«. »Nič pice, nič kokakole, nič pomfrija,« te pozdravi izvesek na vhodnih vratih domačije Klinec v Medani, znani po sonaravno pridelanih vinih in vrhunskih mesninah, vse skupaj pa postreženo na eni najlepših teras v Goriških brdih.

Morda je gosta senca murve, pod katero srkaš čašo rebule jantarne barve, morda razgled, ki sega vse do Italije, morda vonj tlečega lesa vinske trte, s katerim Aleks kuri v odprtem ognjišču, na katerem obrača zajetne kose mesa.

H Klincem prideš enkrat in nehote postaneš redni gost. Prideš za kosilo, nato pa zvečer z Aleksom in Simono pristaneš pri katerem od vinarjev čez mejo. Se oglasiš »na kozarcu«, na koncu pa sediš z družino ob orjaškemu pekaču pečene teletine.

Vino in hrana sta zgodba zase, a domačnost in prirojen občutek za gostoljubje sta tisto, zaradi česar se vračaš in vračaš v Medano, kraj, ki je tako neločljivo povezan z zgodbo o uspehu slovenskega vina v tujini. Podjetni Brici s svojo organsko navezanostjo na Italijo so bili tisti, ki so se po osamosvojitvi prvi iztrgali iz okov zadružnega vinarstva množične proizvodnje in krenili v butično, družinsko vinarstvo s poudarkom na kakovosti.

Medana Brda
Foto: Suzan Gabrijan

Vinarstvo položeno v zibko

Med njimi tudi Aleks Klinec, peta generacija vinarjev, ki je med prvimi pri nas prešel na striktno ekološki način pridelave, takrat, ko so se mu mnogi posmehovali, da si koplje svoj grob z maceriranimi, nefiltriranimi vini brez dodanega žvepla in popolno vrnitvijo k naravi, ko gre za delo v vinogradu, brez herbicidov, brez pesticidov in brez umetnih gnojil. Živa zemlja, živa vina.

Ni se upognil. Je le Bric. Hoja proti vetru mu je, podobno kot gostinstvo in vinarstvo, položena v zibko. Iz gostinske družine je tudi njegova mama, ki je kot deklica med italijansko okupacijo prestavljala mejne količke, ki so delili briške vasi in z njimi družine, ter tako lastnoročno “vračala” rodno vas v Slovenijo. Ko je odrasla, je hodila čez mejo manj podtalno pomagat Jošku Sirku iz Subide.

Časi so se spremenili, danes prihajajo Italijani tudi s skrajnega konca »škornja«, da bi jedli in pili pri Klincih. »Che meraviglia,« »Kako krasno,« dahne skupina vinarjev in vinskih uvoznikov s Sicilije, ko se nekega sončnega popoldneva posedejo za leseno mizo pod trto, ki se razrašča čez teraso, ptičje petje pa prebije zvok zamaška penine, ki jo odpre Simona.

Aleks Klinec
Foto: Suzan Gabrijan

Kraj, kjer se spreobračajo vegetarijanci

Nika, Aleksova najstarejša hči, začne nositi za mizo krožnike albuminske skute z domačim oljčnim oljem in rožnatim poprom, v kozarce se toči malvazija medene barve, če sedite pod pravim kotom, morda uzrete krško-poljske pujse, ki rijejo ob obronkih vinograda.

Iste prašičke, ki se že trenutek kasneje znajdejo pred vami v podobi asortimana dehtečih Klinčevih mesnin, pršuta, salame in pancete. Vratovino pospremijo bučke, jajce in zelišča, klobaso pa v kuhinji vmešajo v salso, s katero zabelijo testenine. Ni to ravno idealen kraj za vegetarijance, jim pa je že uspelo kakšnega spreobrniti. Če kje, tu.

Kulinarika v Medani
Foto: Suzan Gabrijan

Tudi nadaljevanje sledi temu duhu: njoke pospremi s karijem odišavljeni zajček, vmes »tako malo, za pokušino« umestijo še konkretno porcijo telečjih jetrc z višnjami, dušeno rdečo čebulo in belo polento, malvazijo zamenja ortodox (bela zvrst lokalnih sort), to gardelin (sivi pinot), tega pa žametna mora (rdeča zvrst merlota in cabernet franca), preden vas dokončno pokončajo s svinjskim kotletom s figami.

»Bi kaj za digestiv? Tropinovec? Ruto? Oreh? Ali bi raje mogoče murvo, breskove vršičke ali ameriški slamnik? Mogoče nazaj na mehurčke?« vpraša Simona, ko prinese še topel zavitek s češnjami in čokoladno torto brez moke s pistacijami. Ne vemo, vse od naštetega? To je težava Klincev, zmernost nikdar ni zares opcija. Občutek za čas tudi ne.

Ambient v Medani
Foto: Suzan Gabrijan

Vino in umetnost

Domačnost veje iz vsake pore rustikalno opremljene domačije, od domačih žganic v orjaških steklenih zvonovih za pultom in odprtega ognjišča v kotu, do šopkov živopisanega divjega cvetja na mizah.

Osrednja jedilnica je kot vez med preteklostjo in sodobnostjo s staro skrinjo, babičinimi lončenimi modeli za potico in razpelom v kotu, ter modernimi platni na stenah, deli ustvarjalcev likovne kolonije, ki jo Klinčevi gostijo že 20 let.

Družina, tako Aleksova, kot tista njegovega brata Uroša, je bila vedno tesno povezana z umetnostjo in podpiranjem slikarjev, pesnikov, glasbenikov s celega sveta. Aleks je bil tisti, ki je leta 1997 tu v Brdih začel Dneve vina in poezije, v časih, ko je Medana še vedno veljala skoraj za konec sveta.

Butični turizem? Pozabite. To je bilo obdobje, ko so gostje spali po skednjih in kavčih vinarjev. Danes je namestitev neprimerno več, Brda pa so postala ena tistih destinacij, ki v enaki meri pritegne tuje in domače goste do točke, ko je ob koncih tedna pogosto nemogoče najti prosto posteljo. In, verjemite, po vsem vinu, jo potrebujete.

Foto: Suzan Gabrijan

Pri Nejki in Urošu

Med najbolj obleganimi je zagotovo spodnji Klinec, Klinec Plešivo, ki ga vodita Aleksov brat Uroš in njegova soproga Nejka. Če je zgornja domačija izvrsten prikaz pristne topline, ki te zaziblje v neke druge čase, te objame z domačnostjo in poteši vse karnivorske impulze, so spodnji Klinci nekakšna modernejša, bolj spolirana različica vsega naštetega.

»Enjoy the little things,« uživajte v malih stvareh, sporoča okrasna blazina na naslonjaču na dih jemajoči terasi. »Dobre stvari v življenju je treba deliti« pa polaga na srce lesena tabla tik ob mizici za zajtrk, s katere imate strateški razgled na posestvo Marjana Simčiča na Ceglem, na Subido na italijanski strani in na odprti kamin, v katerem tokrat mlajši brat suvereno obrača goveje ličnice, orjaške florentince ali pa kak drug kos mesa, ki ga dobiva od okoliških kmetov.

Nejka in Uroš sta v teh letih postala sinonim za spajanje briške podjetnosti s prirojenim gostiteljstvom. Ona je zadolžena za brezhiben moderen dizajn in interier kompleksa, ki bolj spominja na sprehod po galeriji moderne umetnosti kot pa na butični hotel.

Kulinarika Plešivo
Foto: Suzan Gabrijan

Penzjon, ki bi lahko bil galerija

Tudi tu svojo sled puščajo leta slikarskih kolonij, ki so celotno jedilnico spremenile v razstavni prostor ročno poslikanih steklenic, krožnikov in keramičnih ploščic, vsemu skupaj pa dominira Zadnja večerja novogoriškega slikarja Klemna Bruna.

Močno navezo imajo Klinčevi tudi z briškim umetnikom Etkom Tutto, ki je poskrbel za podobo ene od petih sob. Vsaka soba je namreč delo drugega umetnika – od bolj avantgardnih do romantike v rdečem.

Mesnine v Plešivu
Foto: Suzan Gabrijan

Ob Tutti so tu svoj pečat pustili še Franco Dugo, Boris Zaplatil, Jože Šubic in Rudi Skočir, a zdi se, da je za največje platno med vsemi vseeno poskrbela bujna vinorodna krajina, v katero zrejo vse sobe. Meglice, ki se počasi dvigajo nad zelenimi tratami, slikajo pejsaže, ki so v okenskem okviru resnično videti, kot bi jih kdo naslikal s prefinjenim čopičem.

Oko v kotičku zazna malce turkizne, ki prekinja zeleno – bazen z razgledom -, medtem ko s trto prerasla pergola skriva niz miz na terasi, ki jo krasijo lončki limonovcev, oljk in rododendrona.

Klinec Plešivo vino z razgledom
Foto: Suzan Gabrijan

Poklon sezonskosti in lokalnosti

Vse, kar postrežejo, je sezonsko in, če se le da, lokalno ali od manjših kmetov v širši regiji. Vedno je na mizi kozja skuta ekološke kmetije Žerjal iz Tomaja, zelenjava je z bližnjih kmetij, prav tako naravni jabolčni, bezgovi in metini sokovi, bio rženi in pirini kosmiči so mleti na kamnu, siri so Orešnikovi, jogurt iz Idrijskih krnic.

A tudi tu prav posebno mesto pripade pršutu. Urošev namreč slovi kot morda najboljši pri nas, tak, po katerega romajo sem tudi Italijani. Skrivnost? Ni skrivnosti, pravi, tako kot brat uporablja krškopoljce, rejene v popolnem sozvočju z naravo, prosto paseče, brez umetnih krmil.

Vse mesnine oba brata delata po tradicionalnem načinu, brez uporabe konzervansov, zgolj sol, poper, v salamo pa dodata še v vinu namočen česen. Uroš stegna pršutov zori v povprečju štiri leta, da razvijejo krasne terciarne umamijaste okuse, ob tej svoji paradni mesnini pa v svoji sušilnici tik ob kuhinji suši in zori še klobase, kožarice, pancete, vratovino in še bi se našlo.

Foto: Suzan Gabrijan

Spoj hrane in vina

Uroš, ki deluje tudi kot glavni kuhar Klinca Plešivo, svoje suho mesnate izdelke organsko vkomponira v meni, ki se menjava ob koncih tedna, naj si bodo to domači njokci s klobaso ali pa ričota s popečenim pršutom. Večerje običajno uvede izjemen goveji tatarec, zaključi pa konkreten biftek ob časi polnega rdečega bratovega vina.

Nabor vin je tu širši, Nejka in Uroš skušata gostom predstaviti najboljše, kar Brda ponujajo, vključno z zamejci. Kadar se večer res razživi, naboru dodata kakšno steklenico šampanjca, ki jo nato gostje srkajo tam pod zvezdami, ob razsvetljavi lučk, razobešenih na terasi, ki redno služi kot dežurna briška lokacija za poroke.

Uroš Klinec
Foto: Suzan Gabrijan

Čar Brd

Brda se pogosto daje za zgled, kako visoko se lahko povzpne nekoč odročna, ruralna regija, kako daleč lahko ponese glas Slovenije v svet z vini, ki se iz Medane, Ceglega, Vipolž, Plešivega in Oslavja izvažajo v najboljše restavracije in vinske bare svetovnih prestolnic.

Ta pokrajina, ki jo mnogi označujejo kar za slovensko Toskano, na svetovnem zemljevidu ni po naključju. Ambicije so bile tu vedno visoke, a so podkrepljene s sposobnostjo, inovativnostjo ter, nikakor ne nazadnje, žilavostjo in vztrajnostjo Bricev.

Tu med mehko zaobljenimi griči, starimi vasicami, vinogradi, kletmi in nasadi češenj se rojevajo zgodbe, katerih avtorji so znali že zelo zgodaj prepoznati, da se prava tržna vrednost Brd skriva v njihovem edinstvenem terroirju, kjer se vpliv Alp spoji z jadranskim, in kjer je zgodovina prebivalce pregnetla in utrdila, njihovo ostrino pa zmehčala s tistim nezgrešljivim italijanskim posluhom za »dolce vito«.

»Zajtrk jutri?« vpraša Nejka goste pred poznovečernim umikom v sobe. »Pa saj ne boste prav zgodnji, kajne? Mi tu nimamo navade biti prezgodnji.«

Več zgodb

Kulinarika z obeh strani Mure

Vstopite v svet pomurskih gourmet okusov.

Preberite več

Pri napojenem medvedu

Mesni izdelki, ki pričarajo pristen stik z naravo in neokrnjene okuse.

Preberite več

Okusi narave pod vršaci Jezerskega

Vstopite v pravljični svet odročnega koščka Slovenije, med vršace in visokogorske kmetije, razpete med Gorenjsko in Koroško.

Preberite več

Okusite še več!

Spoznavajte zgodbo slovenske gastronomije. Odkrivajte lokalne posebnosti kulinarike in vina.

Preberite več