Med njimi tudi Aleks Klinec, peta generacija vinarjev, ki je med prvimi pri nas prešel na striktno ekološki način pridelave, takrat, ko so se mu mnogi posmehovali, da si koplje svoj grob z maceriranimi, nefiltriranimi vini brez dodanega žvepla in popolno vrnitvijo k naravi, ko gre za delo v vinogradu, brez herbicidov, brez pesticidov in brez umetnih gnojil. Živa zemlja, živa vina.

Ni se upognil. Je le Bric. Hoja proti vetru mu je, podobno kot gostinstvo in vinarstvo, položena v zibko. Iz gostinske družine je tudi njegova mama, ki je kot deklica med italijansko okupacijo prestavljala mejne količke, ki so delili briške vasi in z njimi družine, ter tako lastnoročno “vračala” rodno vas v Slovenijo. Ko je odrasla, je hodila čez mejo manj podtalno pomagat Jošku Sirku iz Subide.

Časi so se spremenili, danes prihajajo Italijani tudi s skrajnega konca »škornja«, da bi jedli in pili pri Klincih. »Che meraviglia,« »Kako krasno,« dahne skupina vinarjev in vinskih uvoznikov s Sicilije, ko se nekega sončnega popoldneva posedejo za leseno mizo pod trto, ki se razrašča čez teraso, ptičje petje pa prebije zvok zamaška penine, ki jo odpre Simona.

Nika, Aleksova najstarejša hči, začne nositi za mizo krožnike albuminske skute z domačim oljčnim oljem in rožnatim poprom, v kozarce se toči malvazija medene barve, če sedite pod pravim kotom, morda uzrete krško-poljske pujse, ki rijejo ob obronkih vinograda.

Iste prašičke, ki se že trenutek kasneje znajdejo pred vami v podobi asortimana dehtečih Klinčevih mesnin, pršuta, salame in pancete. Vratovino pospremijo bučke, jajce in zelišča, klobaso pa v kuhinji vmešajo v salso, s katero zabelijo testenine. Ni to ravno idealen kraj za vegetarijance, jim pa je že uspelo kakšnega spreobrniti. Če kje, tu.

Tudi nadaljevanje sledi temu duhu: njoke pospremi s karijem odišavljeni zajček, vmes »tako malo, za pokušino« umestijo še konkretno porcijo telečjih jetrc z višnjami, dušeno rdečo čebulo in belo polento, malvazijo zamenja ortodox (bela zvrst lokalnih sort), to gardelin (sivi pinot), tega pa žametna mora (rdeča zvrst merlota in cabernet franca), preden vas dokončno pokončajo s svinjskim kotletom s figami.

»Bi kaj za digestiv? Tropinovec? Ruto? Oreh? Ali bi raje mogoče murvo, breskove vršičke ali ameriški slamnik? Mogoče nazaj na mehurčke?« vpraša Simona, ko prinese še topel zavitek s češnjami in čokoladno torto brez moke s pistacijami. Ne vemo, vse od naštetega? To je težava Klincev, zmernost nikdar ni zares opcija. Občutek za čas tudi ne.

Domačnost veje iz vsake pore rustikalno opremljene domačije, od domačih žganic v orjaških steklenih zvonovih za pultom in odprtega ognjišča v kotu, do šopkov živopisanega divjega cvetja na mizah.

Osrednja jedilnica je kot vez med preteklostjo in sodobnostjo s staro skrinjo, babičinimi lončenimi modeli za potico in razpelom v kotu, ter modernimi platni na stenah, deli ustvarjalcev likovne kolonije, ki jo Klinčevi gostijo že 20 let.

Družina, tako Aleksova, kot tista njegovega brata Uroša, je bila vedno tesno povezana z umetnostjo in podpiranjem slikarjev, pesnikov, glasbenikov s celega sveta. Aleks je bil tisti, ki je leta 1997 tu v Brdih začel Dneve vina in poezije, v časih, ko je Medana še vedno veljala skoraj za konec sveta.

Butični turizem? Pozabite. To je bilo obdobje, ko so gostje spali po skednjih in kavčih vinarjev. Danes je namestitev neprimerno več, Brda pa so postala ena tistih destinacij, ki v enaki meri pritegne tuje in domače goste do točke, ko je ob koncih tedna pogosto nemogoče najti prosto posteljo. In, verjemite, po vsem vinu, jo potrebujete.

Med najbolj obleganimi je zagotovo spodnji Klinec, Klinec Plešivo, ki ga vodita Aleksov brat Uroš in njegova soproga Nejka. Če je zgornja domačija izvrsten prikaz pristne topline, ki te zaziblje v neke druge čase, te objame z domačnostjo in poteši vse karnivorske impulze, so spodnji Klinci nekakšna modernejša, bolj spolirana različica vsega naštetega.

»Enjoy the little things,« uživajte v malih stvareh, sporoča okrasna blazina na naslonjaču na dih jemajoči terasi. »Dobre stvari v življenju je treba deliti« pa polaga na srce lesena tabla tik ob mizici za zajtrk, s katere imate strateški razgled na posestvo Marjana Simčiča na Ceglem, na Subido na italijanski strani in na odprti kamin, v katerem tokrat mlajši brat suvereno obrača goveje ličnice, orjaške florentince ali pa kak drug kos mesa, ki ga dobiva od okoliških kmetov.

Nejka in Uroš sta v teh letih postala sinonim za spajanje briške podjetnosti s prirojenim gostiteljstvom. Ona je zadolžena za brezhiben moderen dizajn in interier kompleksa, ki bolj spominja na sprehod po galeriji moderne umetnosti kot pa na butični hotel.

Tudi tu svojo sled puščajo leta slikarskih kolonij, ki so celotno jedilnico spremenile v razstavni prostor ročno poslikanih steklenic, krožnikov in keramičnih ploščic, vsemu skupaj pa dominira Zadnja večerja novogoriškega slikarja Klemna Bruna.

Močno navezo imajo Klinčevi tudi z briškim umetnikom Etkom Tutto, ki je poskrbel za podobo ene od petih sob. Vsaka soba je namreč delo drugega umetnika – od bolj avantgardnih do romantike v rdečem.

Ob Tutti so tu svoj pečat pustili še Franco Dugo, Boris Zaplatil, Jože Šubic in Rudi Skočir, a zdi se, da je za največje platno med vsemi vseeno poskrbela bujna vinorodna krajina, v katero zrejo vse sobe. Meglice, ki se počasi dvigajo nad zelenimi tratami, slikajo pejsaže, ki so v okenskem okviru resnično videti, kot bi jih kdo naslikal s prefinjenim čopičem.

Oko v kotičku zazna malce turkizne, ki prekinja zeleno – bazen z razgledom -, medtem ko s trto prerasla pergola skriva niz miz na terasi, ki jo krasijo lončki limonovcev, oljk in rododendrona.

Vse, kar postrežejo, je sezonsko in, če se le da, lokalno ali od manjših kmetov v širši regiji. Vedno je na mizi kozja skuta ekološke kmetije Žerjal iz Tomaja, zelenjava je z bližnjih kmetij, prav tako naravni jabolčni, bezgovi in metini sokovi, bio rženi in pirini kosmiči so mleti na kamnu, siri so Orešnikovi, jogurt iz Idrijskih krnic.

A tudi tu prav posebno mesto pripade pršutu. Urošev namreč slovi kot morda najboljši pri nas, tak, po katerega romajo sem tudi Italijani. Skrivnost? Ni skrivnosti, pravi, tako kot brat uporablja krškopoljce, rejene v popolnem sozvočju z naravo, prosto paseče, brez umetnih krmil.

Vse mesnine oba brata delata po tradicionalnem načinu, brez uporabe konzervansov, zgolj sol, poper, v salamo pa dodata še v vinu namočen česen. Uroš stegna pršutov zori v povprečju štiri leta, da razvijejo krasne terciarne umamijaste okuse, ob tej svoji paradni mesnini pa v svoji sušilnici tik ob kuhinji suši in zori še klobase, kožarice, pancete, vratovino in še bi se našlo.

Uroš, ki deluje tudi kot glavni kuhar Klinca Plešivo, svoje suho mesnate izdelke organsko vkomponira v meni, ki se menjava ob koncih tedna, naj si bodo to domači njokci s klobaso ali pa ričota s popečenim pršutom. Večerje običajno uvede izjemen goveji tatarec, zaključi pa konkreten biftek ob časi polnega rdečega bratovega vina.

Nabor vin je tu širši, Nejka in Uroš skušata gostom predstaviti najboljše, kar Brda ponujajo, vključno z zamejci. Kadar se večer res razživi, naboru dodata kakšno steklenico šampanjca, ki jo nato gostje srkajo tam pod zvezdami, ob razsvetljavi lučk, razobešenih na terasi, ki redno služi kot dežurna briška lokacija za poroke.

Brda se pogosto daje za zgled, kako visoko se lahko povzpne nekoč odročna, ruralna regija, kako daleč lahko ponese glas Slovenije v svet z vini, ki se iz Medane, Ceglega, Vipolž, Plešivega in Oslavja izvažajo v najboljše restavracije in vinske bare svetovnih prestolnic.

Ta pokrajina, ki jo mnogi označujejo kar za slovensko Toskano, na svetovnem zemljevidu ni po naključju. Ambicije so bile tu vedno visoke, a so podkrepljene s sposobnostjo, inovativnostjo ter, nikakor ne nazadnje, žilavostjo in vztrajnostjo Bricev.

Tu med mehko zaobljenimi griči, starimi vasicami, vinogradi, kletmi in nasadi češenj se rojevajo zgodbe, katerih avtorji so znali že zelo zgodaj prepoznati, da se prava tržna vrednost Brd skriva v njihovem edinstvenem terroirju, kjer se vpliv Alp spoji z jadranskim, in kjer je zgodovina prebivalce pregnetla in utrdila, njihovo ostrino pa zmehčala s tistim nezgrešljivim italijanskim posluhom za »dolce vito«.

»Zajtrk jutri?« vpraša Nejka goste pred poznovečernim umikom v sobe. »Pa saj ne boste prav zgodnji, kajne? Mi tu nimamo navade biti prezgodnji.«