Nastavitve zasebnosti

Obvezni piškotki

Spletno mesto za namen izboljšave delovanja uporablja piškotke in beleži anonimizirane podatke o moji aktivnosti na www.tasteslovenia.si.  

Statistični piškotki

Nam dovolite, da zbiramo anonimizirane podatke o ogledu naših vsebin? Izboljšali bomo vašo uporabniško izkušnjo.

Dovolim
Ne dovolim

Segmentacijski piškotki

Nam dovolite, da beležimo vaše aktivnosti na tej strani? Tako bomo spoznali vaše interese in vam ponudili tiste zanimivosti in vsebine o slovenskem turizmu, ki vas najbolj zanimajo.

Dovolim
Ne dovolim

Oglaševalski piškotki

Nam dovolite, da vam občasno ponudimo oglasne vsebine na drugih spletnih straneh, ki se najbolje ujemajo z vašimi interesi?

Dovolim
Ne dovolim

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija (STO) beleži in hrani anonimizirane podatke o moji aktivnosti na www.tasteslovenia.si, ki jih STO uporablja za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje obiskovalcev portala v prihodnje. Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom posredovanja čimbolj kakovostne in zame zanimive vsebine (profiliranje). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki.
Ker se Slovenska turistična organizacija trudi pošiljati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo vsebino, bi želela meriti odzive na poslana obvestila. Za boljša in bolj usmerjena obvestila ter prilagajanje nadaljnjih sporočil osebne podatke avtomatsko obdela, analizira, profilira ter ocenjuje zainteresiranost uporabnikov za poslana obvestila.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Dovoljujem, da Slovenska turistična organizacija beleži in hrani prikaze prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere sem že predhodno izkazal interes (remarketing). Potrjujem tudi, da sem seznanjen s svojimi pravicami v zvezi s posredovanimi osebnimi podatki. Ker se Slovenska turistična organizacija trudi prikazovati čimbolj kakovostno in za prejemnike zanimivo oglasno vsebino, bi vas z oglasi želela ponovno obveščati o tematikah, za katere ste že predhodno izkazali interes. Te nastavitve veljajo za oglase, ki jih pokažemo preko storitev podjetja Facebook, vključno z Facebookom in Instagramom, pa tudi preko spletnih aplikacij. V kolikor se ne strinjate z beleženjen in hrambo prikazov prejetih obvestil in klike na povezave v prejetih sporočilih z namenom prikazovanja oglasne vsebine o tematikah, za katere ste že predhodno izkazal interes (remarketing), bo vseeno prikazano enako število oglasov, vendar pa za vas morda ne bodo tako zanimivi.

Upravljalec osebnih podatkov:
Slovenska turistična organizacija, Dimičeva ulica 13, Ljubljana
tel: +386 1 5898 550
e-pošta: info@slovenia.info

Krasna si, bistra hči planin

 

Stopamo za Miho, lepi Miha, mu pravi Ana Roš. »Tamle je rman, tistole je vodna kreša, tole je trpotec – na, poskusi, okus ima povsem isti kot gobe,” drdra sproti še v latinščini mladi domačin, ki Hiši Franko zadnja leta iz gozdov in s travnikov dostavlja praktično vse, s čimer je narava tako bogato obdarila Posočje.

Miha pozna vsak kotiček travnikov ob Nadiži, gozdov v zaledju Drežnice, močvar na kobariški ravnini in potokov, ki žuborijo s planin, ki se dvigajo nad rožnato restavracijo. Vanjo vsak drug dan prinaša vse od bukovih vej z zelenimi poganjki do divjih lilij, od bezgovih jagod do akacijinih cvetov, od dežnikaric do jurčkov.

Kaj bo na jedilniku Hiše Franko, 21. restavracije sveta na seznamu 50 najboljših restavracij (50 Best Restaurants), v resnici ne narekuje toliko Roševa, kot narekuje narava. Včasih muhasta, včasih zaspana, včasih razbohotena, včasih radodarna, spet drugič skopa. Ta del Slovenije je povsem prepuščen višjim silam.

Soči

Ko sije sonce, so to rajsko lepi konci s turkizno Sočo, mogočnimi vršaci, ki se zrcalijo v njej, idiličnimi visokogorskimi pašniki in z bujnim zelenjem zaraslimi pobočji, na katerih je bilo svoj čas na Soški fronti prelite toliko krvi.

Nekateri pravijo, da je morijo prve svetovne vojne, ki bo prozorne globočine Soče obarvala krvavo, napovedal že pesnik Simon Gregorčič v svoji »Soči”, 30 let pred izbruhom vojne. Nekateri v teh krajih verjamejo tudi v čarovnice in jasnovidke. Ena celo dela mešanico čajev za Hišo Franko.

Kdo bi vedel, a na teh krajih zagotovo je nekaj mističnega, nemalokrat tudi zloveščega. Pravijo, da se razpoloženjska stanja prebivalcev spreminjajo z vremenom in, ko Posočje za več tednov zajame sivo deževje, isto deževje, zaradi katerega je narava tako bohotna in radodarna, dolino ovije debela plast turobnosti.

Hiša Franko
Foto: Suzan Gabrijan

Od Frankovega rostbifa do srninega sašimija

Z vsemi temi silami se spopada Ana Roš v Hiši Franko, restavraciji, ki je iz preproste vaške gostilne Jožice in Franka Kramarja najprej postala restavracija njunega sina Valterja in njegove soproge Ane, v zadnjih letih pa svetovna kulinarična institucija. Ena tistih restavracij, kamor romajo gurmani s celega sveta.

Frankov rostbif je zamenjal v umebošiju mariniran srnin sašimi s srnino jušno osnovo, brinom in kostanjem, divjačinski golaž file srne s hrenom, pastinakom, želejem rdečega zelja in borovimi storžki, postrv po mlinarsko sofisticirana različica te, v pinjencu z jurčki in goriško vrtnico, joto pa rjav fižol z Livka z zeljem, klobaso svinjskega smrčka in prekajena postrv.

Najbolj znana kobariška sladica dobi pod Anino taktirko ime »revolucija kobariškega štruklja” in je poleg z orehi polnjena še s pastinakom, jabolkom in ocvirki, pospremljena pa s prekajenim svinjskim crème brûléejem in hrenom.

Foto: Suzan Gabrijan

Kruh z drožmi, maslo s cvetnim prahom

In potem je tu še kruh, za Ano najbolj osnovno živilo, živilo, ki ponazarja družino, druženje, nostalgijo. Pravzaprav to ni samo Anin sentiment – to je zelo slovenski sentiment, ostalina naših kmečkih korenin. V Hiši Franko je Joži Kramar včasih pekla za te kraje tradicionalni kruh, s fermentiranimi jabolčnimi olupki za osnovo. Ana je ta kruh ponovno oživila, a ko je v hišo prišla Nataša Đurić, morda največja strokovnjakinja za peko kruha z drožmi pri nas, so hlebčki Hiše Franko doživeli pravi preporod. Zdaj so to pekovske umetnije iz pire in melase, s popolno hrustljavo skorjico in mamljivo mehko sredico, ki jih postrežejo s kislim maslom s cvetnim prahom iz vasi Vrsno nad Tolminom, kjer živi Anina čebelarka Darinka.

Kar ne pomeni, da sta Frankov rostbif ali frika, priljubljena posoška jed, ki so jo tradicionalno delali pastirji na planšarijah iz sirnih obribancev, odvečnega roba mladega tolminskega sira, povsem izginila.

Hiša Franko
Foto: Suzan Garbijan

Frika in pivo v Polonki

Valter in Ana sta te klasike starega Franka, skupaj s peščico drugih krepkih, slastnih in preprostih jedi, značilnih za te kraje, pred dvema sezonama preselila v Hišo Polonko. Ta je ena tistih, pri nas tako preredkih gostiln, kjer je jedilnik strogo osredotočen na pristno, zelo lokalno kulinariko, in kjer radi posedijo tako domačini kot turisti in adrenalinski navdušenci, ki se zgrinjajo nad Posočje. Tu vam poleg legendarnega rostbifa in frike postrežejo še divjačinski golaž, pa merjaščev zrezek in janjčkovo bakalco, ob tem pa lahko srkate izbor sonaravno pridelanih vin, večinoma iz Brd, ali pa domače craft pivo Feo.

S Polonko sta Ana in Valter Hiši Franko dodala mlajšo, cenovno dostopnejšo sestro, Kobaridu pa prepotrebno dodatno ponudbo. Ti kraji so odročni in kljub temu, da poleti dolina poka po šivih od turistov, kolesarjev in raftarjev, je tu še vedno prekleto težko imeti posel. Zime so dolge, Kobarid se spremeni v mesto duhov. Morda se tudi zaradi teh nenehnih vzponov in padcev rojevajo velike zgodbe.

Hiša Polonka

Foto: Suzan Gabrijan

Rakovica in kozliček

In vsaka jed v Hiši Franko ima zgodbo, ki se včasih zdi skoraj kot pravljica, a ima nekako smisel. Krepka juha mortadele in jakobova pokrovača – mortadela kot asociacija na Anino otroštvo, ki ga je preživljala ob morju, okus, ki smo ga vsi vajeni, a je tu nepričakovano sparjen s školjko – krožnik povezuje morje.

Pa rakovica in kozliček, še ena od priljubljenih Aninih kombinacij morskega z gorskim, lagune Marana v Italiji s planinami nad Kobaridom, kjer se pase drobnica. Logika za temi kombinacijami je, da ko zreš s Kolovrata navzdol proti Italiji, se daleč pred teboj razprostira modrina Jadrana. In ko veter zapiha z morja in zapreš oči, se ti včasih na vrhu Kolovrata zazdi, da si prav tam, pri ribičih Marana Lagunare.

Z vetrom zanaša v Posočje jod, ki »začini” pašnike s prav posebno slanostjo in mineralnostjo, kar naj bi se čutilo tudi v mesu tukajšnje drobnice. Zato sta sladko meso rakovice in kozliček, skupaj povezana v krepki, umamijasti jančkovi juhi in rumenjakom s topinamburjem, pravzaprav nesluteno idealna kombinacija.

Meni, vezan na naravo

Tu ni podpisnih jedi, jedi, ki bi ostajale na meniju dlje kot sezono ali največ dve – ko akacija v dolini odcveti, se jed s tempuro akacije morda začasno transformira v krožnik s tempuro bezgovih cvetkov – ali pa neusmiljeno roma z jedilnika.

Kuhinjo Ane Roš, ženske, ki je kariero v diplomaciji zaradi ljubezni zamenjala za moževo družinsko gostilno, in z njo, ironično, postala mednarodna gastronomska ambasadorka, je težko opisati. Ker nikdar ni obiskovala gostinskih šol ali opravljala praks v restavracijah, ampak se je zgolj zanašala na lastni instinkt in izkušnje, ki si jih je nabirala s potovanji in poskušanjem vseh možnih kuhinj, je kot kuharica rasla postopoma.

Sprva z napakami, s spodrsljaji, preden se je razvila v eno najbolj zanimivih vrhunskih kuharic danes. Njene jedi so drzne, polne intenzivnih okusov, vplivov potovanj in mednarodne kuhinjske ekipe, jedi z veliko značaja. A hkrati ostajata rdeča nit menija Hiše Franko Posočje in močna navezanost na terroir. Tu ni kaviarja, ampak so ikre soške postrvi. Tu ni jastoga, ampak je rakovica. Tu ni lososa, ampak je sardela. In tu ni »velikih” komercialnih vin, ampak sonaravno pridelana vina malih, butičnih slovenskih vinarjev.

Kulinarika Hiše Franko
Foto: Suzan Gabrijan

Med Drežnico in laguno

S sestavinami Ana načrtno nikdar ne odtava predaleč proč – najdlje naredi ovinek do Prekmurja po bučno olje ali do Istre, kjer je preživljala poletja, in kjer njen oče in strici še danes vsako leto delajo paradižnikove mezge za Hišo Franko.

Kozlički so iz Drežnice, kjer je zatočišče našla edina slovenska avtohtona pasma koz, divjačino in jagodičevje priskrbi njen oče, lovec z Livka. Zelenjavo pripeljejo okoliški kmetje, nekaj pa jo pridelajo sami, na vrtu za Hišo, kjer gojijo tudi zelišča, rabarbaro, maline, čili in karkoli drugega nameni pridelek tistega leta.

In potem je tu obvezno še tolminski sir. V vseh oblikah. Sirotka, obribanci, rikota ali albuminska skuta, kot ji rečejo tu, fermentirana skuta, tako zelo nepogrešljiva v Anini kuhinji, mlad, zorjen … Verjetno ni živila, ki bi bil tako tipičen za Posočje kot prav tolminc. In kljub temu, da so se časi spremenili, da večina sirarjev danes opravlja v dolini še druge poklice, strahu, da bi sirarstvo v tem koncu Slovenije izumrlo, ni. Kot pravi Anka Lipušček Miklavič, direktorica mlekarne Planika, sicer pa tudi sama živinorejka, »Sir in skuta sta naša aduta. Mi smo rojeni sirarji. In sirarji bomo ostali. In na to smo ponosni.”

Med pastirji v planinah

Vsako leto maja okoliški kmetje odženejo svojo živino v planine nad Tolminom in jo nato pustijo tam do oktobra, da muli neokrnjeno zeleno visokogorsko travo. Zdi se, da se je tam čas ustavil, ko se še v mraku s pastirji napotite v hrib, samo s palicami v rokah in mukajočim, nestrpnim govedom pred vami. Dolina je ovita v debelo, puhasto plast jutranjih meglic, ko se vzpenjate vse višje, dokler okoli 8. ure ne dosežete prve postaje, kjer vam pastirji v črni kuhinji v starem bakrenem kotlu skuhajo pisker krepke kave, še prej nazdravijo s šilcem žganja – ali dvema.

Tako paša kot sirarstvo na teh planinah potekata po bratskem, socialističnem sistemu deljenja. Vsak teden se na planšariji izmenja druga družina in poskrbi za živino. Še pred zoro jo pomolzejo, nato pa iz mleka delajo sir in albuminsko skuto. Po kakem mesecu prepeljejo prvo serijo sirov v dolino, razdelijo pa jo glede na to, koliko krav ima katera družina. Največji delež odkupi Valter, ki nato mlad tolminski sir v sirni kleti Hiše Franko zori tudi do štiri leta.

Ena od takih družin, ki se izmenjujejo na tolminskih planinah, so Bončinovi – Marija ter njena sinova Erik in Aljoša iz vasice Čadrg nad Tolminskimi koriti. Čadrg leži na robu Triglavskega narodnega parka, do njega pa prek zlovešče imenovanega Hudičevega mosta vodi ozka, strma in vijugasta cesta. Čadrg je od nekdaj živel od živinoreje, a je bil (in je še vedno) tako odročen, da je v 70. letih število prebivalcev padlo na vsega 22 duš.

Staranje sira
Foto: Suzan Gabrijan

Obrat v ekološko kmetovanje

Zadnja leta doživlja vasica preporod s popolnim obratom v ekološko kmetovanje in pridelavo, pri čemer je na čelu te renesanse prav Marija Bončina s svojo eko kmetijo Pri Lovrču. Zaselek še vedno ne šteje več kot pet razširjenih družin, skupno okoli 45 ljudi, ki živijo od kmetovanja, sirarstva in gostinstva. Pri Lovrču ne izumljajo tople vode, ampak se držijo tradicije – zvrhano šilce domačega sadjevca za pozdrav, pa krožnik skute, tolminca in domače salame, krepka jota za glavno jed in vzhajana različica kobariških štrukljev z nabreklimi svinjskimi ocvirki za sladki salto mortale.

Mimo prigaga jata postrojenih gosi, ki jo mahne do kokošnjaka pod starim orehom. Nad kmetijo se vzpenjajo zelena pobočja s starimi, komaj še stoječimi pastirskimi stanovi, na drugi strani vasi stoji kiosk, v katerem prodajajo albuminsko skuto, fermentirano skuto, kolute tolminca, jajca in jabolčni kis.

»Boste še enega, kajne,” Marija, nečakajoč na odgovor, obiskovalcem natoči še en velikodušni odmerek, da steče žgoča pijača po grlu in nas prijetno pogreje. Tisti dan si si težko predstavljal, da so ti kraji karkoli drugega od rajskih.

Več butičnih zgodb

Domačija med gozdom in reko

Družinska domačija, ki postreže s sezonskimi, domačimi, lokalnimi in pristnimi dobrotami.

Preberite več

Pri napojenem medvedu

Mesni izdelki, ki pričarajo pristen stik z naravo in neokrnjene okuse.

Preberite več

Na burji

Inovativni okusi soli kot butični dodatek k jedem.

Preberite več

Okusite še več!

Spoznavajte zgodbo slovenske gastronomije. Odkrivajte lokalne posebnosti kulinarike in vina.

Preberite več